Moj otrok izsiljuje

Članki za starše, Dogodki in novice

25 avgusta, 2022 Napisal/a: Izriis Ni komentarjev

Izsiljevanje pogosto razumemo, kot da otrok nekaj počne zanalašč proti nam, je trmast, nas ne spoštuje…. V bistvu pa gre za naravni proces odraščanja, ko se otrok čedalje bolj zaveda, da je lastna identiteta. S tem ko reče drugim NE, reče sebi DA ter na tak način varuje svoje meje. Kaj točno to pomeni, vam bomo predstavili v nadaljevanju.

VSE SE ZAČNE PRI RAZVOJU NAŠIH MOŽGANOV

Razvoj možganov je tesno povezan z razvojem čustev, čustva pa so kompleksen proces, ki je povezan z našim vedenjem in mislimi. Odrasli imamo razvite možgane do te mere, da znamo čustvo, ki ga čutimo, poimenovati, zanj povedati vzrok (zakaj sem npr. srečen, jezen) IN kar je najpomembnejše – čustva znamo nadzorovati. In vse to nam omogočajo možgani.

Kaj pa otroci? Predšolski otroci pa to, kar čutijo, izrazijo brez zadržkov. Čustva ne znajo poimenovati, zanj ne znajo povedati vzroka in čustev ne znajo nadzorovati, ZATO ob sebi potrebujejo odraslega, ki jih bo vodil.

KAJ IMATA SKUPNEGA IZSILJEVANJE IN DELOVANJE MOŽGANOV

Otroci imajo čustvene izbruhe, saj še njihovi možgani niso popolnoma razviti, da bi jih lahko nadzorovali. Predšolski otroci delujejo iz plazilskih – nagonskih možganov, prefrontalni korteks, del možganov, ki je odgovoren za nadzorovanjem čustev in našega vedenja in se pri njih šele razvija in zori do približno 25. leta starosti.

Poleg tega da se otroški možgani šele razvijajo, pa moramo pri razumevanju otrokovega vedenja upoštevati tudi funkcijo leve in desne polovice možganov. Ko so žalostni, jezni – torej v nekem čustvenem stanju – imajo aktivno desno polovico možganov. Mi pa otrokom v trenutku izsiljevanja logično nekaj razlagamo (»Zakaj kričiš, to se ne sme, zakaj si mu vzel igračo…« – torej nagovarjamo levo polovico možganov, ki pa takrat sploh ni aktivna!

ZATO moramo naprej nagovoriti desno polovico – torej otrokova čustva. To naredimo tako, da otrokova čustva poimenujemo: »Žalosten si. Jezen si. Vzel ti je igračo in to ti ni bilo všeč.«

Šele takrat ko se otrok umiri in »pride« iz plazilskih možganov, začnemo nagovarjati njegovo levo polovico možganov in se z njim pogovorimo: kaj se je zgodilo in zakaj ter iščemo skupaj z otrokom načine, kako bi lahko naslednjič drugače reagiral.

ZAKAJ PRIDE DO IZSILJEVANJA – ČUSTVENEGA IZBRUHA?

Trije najpogostejši vzroki čustvenih izbruhov pri otrocih:

niso zadovoljene otrokove psihološke potrebe (otrok izbruhne, ker mu manjka objem, dotik, občutek, da je ljubljen, varen, zaželen, pomemben);
niso zadovoljene otrokove fiziološke potreba (otrok izbruhne, ker je lačen, žejen, utrujen);
ker smo mu postavili mejo.

Otrok ne izsiljuje v smislu, da nam nekaj počne namerno. Dejansko čuti frustracijo zaradi naše meje in stisko, če jim je le-ta stvar, ki smo jo prepovedali, pomembna.

Poglejmo to praktično: Ko otroka tišči lulat, gre na stranišče. Iz telesa mora dati snovi, ki jih ne rabi. Nam ob tem ne pride na pamet, da bi mu rekli, da ne sme iti na stranišče. Ob tem pa se še spomnimo, koliko časa ga učimo, da zna iti sam na stranišče! Enako je pri čustvenih izbruhih. Čustven izbruh je naraven mehanizem telesa, kako se razbremeniti vse čustvene navlake in otrok se more ustrezne razbremenitve naučiti.

KAJ NAREDIMO?

Kako odreagiramo, ko nas otrok izsiljuje? Tako da smo tam za njega, ko mu je težko, ko je v stiski, ko ima čustven izbruh:

Počepnemo k otroku, in sicer na ali pod višino otrokovih oči.
Se ga dotaknemo ali ga objamemo – če si želi.
Mu dovolimo, da izrazi čustvo: joče, kriči, cepeta, udarja z blazino ob kavč… Usmerjamo ga v varno izražanje jeze, da ne poškoduje sebe, drugih ali predmetov.
Ob tem lahko ubesedimo njegova čustva.« Vidim, da si jezen; to pa te je zelo razžalostilo in prizadelo…«.

Otroku držimo prostor za njegova čustva, smo ob njem. Ko je čustven izbruh mimo, začnemo nagovarjati levo polovico možganov, torej razum – z njim se pogovorimo, kaj se je zgodilo, zakaj nečesa ne dovolimo, kaj naj naslednjič naredi ipd.

TEHNIKE POSTAVLJANJA MEJA

tehnika postavljanja meja

Otroku postavimo mejo in hkrati povemo, kaj pa lahko počne.

tehnika postavljanja meja ali tehnika treh košar

V prvi košari so stvari za katere se ne pogajamo zaradi moralnih, zdravstvenih, varnostnih razlogov. Na primer: z nožem ne tekamo; v sedežu smo privezani. Pri tem je potrebna odločnost in jasen NE!

V drugi košari so stvari, o katerih se pogovarjamo in dogovarjamo (»Prepričaj me, argumentiraj mi, zakaj bi jaz tebi to dovolila«).

V tretji košari so stvari, o katerih odloča otrok. O teh stvareh se ne pogajamo, ker je to njegova stvar (npr. kaj bo jedel, kakšno frizuro bo imel, kako bo oblečen, katere igrače bo posojal ipd.). Ta košara se z odraščanjem spreminja.

tehnika postavljanja meja ali možnost izbire

Otroku damo na izbiro ali »to« ali »ono« (npr: otrok noče obuti copat. Ponudimo mu, da si jih obuje sam, ali da mu pomagamo. Če je otrok že večji in ga navajamo na samostojno obuvanje, pa npr. rečemo, ali si oba obuješ sam ali pa enega ti in enega jaz.) Izbira je vedno izbrana tako, da dosežemo cilj oziroma naš namen. Obe opciji, ki mu jih predlagamo, sta za nas sprejemljivi. Pri tej tehniki otrok raje tehta možnosti, kot se ukvarja z »nočem«. Ko otrok začne tehtati možnosti in o njima razmišljati, ne deluje več iz plazilskih možganov, temveč in prefrontalnega korteksa. S tem jih učimo odgovornosti sprejemanja odločitev, hkrati pa jim damo občutek, da so oni tisti, ki odločajo, kaj bodo počeli.

tehnika postavljanja meja ali tehnika minut

Pri tej tehniki je spet pomembna odločnost. Če rečemo, da štejemo do 5, moramo to upoštevati najprej sami in ne podaljšujemo stvari s čakanjem in prošnjami. Štetje in minute lahko kombiniramo s tehniko »možnost izbire«. Npr. »Ko preštejem do 5, mu vrni igračo ali pa ti jo vzamem in mu jo vrnem sama.«

tehnika postavljanja meja ali ko smo v časovni stiski

Če smo v časovni stiski, dodamo čas (npr. če je to zjutraj, ker vedno zamujamo, se prej zbudimo in gremo prej od doma). Če gre za ponavljajoče se časovne stiske, jih je potrebno ozavestiti in razmisliti, kako jih bomo preprečili. Če je otrok navajen sočutnega pristopa, prav tako pomaga, da počepnemo v višino otrokovih oči in mu pojasnimo, da se nam mudi in da ga prosimo, da sodeluje.

SOČUTNO POSTAVLJANJE MEJA ali postavljanje meja s stikom

Bistvo sočutnega starševstva je vzgajanje in celjenje svojih lastnih ran! Ne gre za popravljanje otrok, temveč sebe. Vrniti se moremo nazaj k sebi. Sočutna vzgoja pomeni sočutje do sebe ter osebnostni razvoj. Če nimamo stika s samim seboj, ne bomo mogli vzpostaviti stika z otrokom. Postavljanje meje s stikom pomeni, da upoštevamo drug drugega: upoštevamo svoje meje in otrokove meje, hkrati vodimo otroka, in hkrati varujemo njegovo integriteto – njegov jaz, njegovo duševnost, da ga ne ranimo.

Pri sočutni vzgoji spodbujamo, da je otrok slišan (ohranjamo STIK), ne pa tudi uslišan (postavimo MEJO).

Zavedati se moramo, da ko je otrokovo vedenje najbolj moteče, takrat v resnici potrebuje največ naše ljubezni. Otroci se neprimerno obnašajo, ko ne čutijo, da so varni in ljubljeni. Otroci nujno potrebujejo našo bližino, varnost in stik. Ko nas ne upoštevajo, nas s svojim vedenjem kličejo k sebi. Iščejo stik, povezanost z nami.

In če že rečemo, da otrok »izsiljuje«, ne pozabimo, da to ne počne zanalašč, AMPAK ker nas potrebuje. Če že izsiljuje, potem izsiljuje v smislu »pomagaj mi, da se umirim«.

TAKO KOT BOMO MI RAVNALI Z OTROKOM, TAKO BO OTROK KASNEJE RAVNAL S SVETOM. (Pam Leo)

____________________

Avtorica: Tadeja Kocmut, dipl.vzg. predšolskih otrok, dipl.uč. razrednega pouka in mag. inkluzivne pedagogike, soustanoviteljica Društva Vilini, svet svobodnega učenja v naravi

Viri in literatura: