Lutka je med nami že od nekdaj. Ta starodavna umetnost se je pojavila že v pradavnini in je prisotna ter priljubljena še dandanes po vsem svetu. Skozi različna časovna obdobja se je lutka tudi spreminjala. V lutkovnih predstavah uživamo vsi, ne glede na starost, seveda pa so lutke najbolj priljubljene pri naših otrocih.

KAKO SE LOTITI IGRANJA Z LUTKO

Lutkarstvo poznamo kot umetniško gledališko zvrst, vzgojno-terapevtsko sredstvo in kot otroško kreativno igro.

Lutka je lahko kakršnakoli: od gole roke, prsta, komolca, do kolena, noge, stopala ali trebuha; od oživljenega kamna do supermana iz plastike, od krpe na nitki do njene mehke sence, iz kosa papirja ali ostankov embalaže, iz naravnih ali umetnih materialov.

Pri tem pa moramo upoštevati le eno: verjeti moramo v moč lutke in njeno čarobno preobrazbo iz predmeta v novo bitje.

Lutko oživimo s pogledom, kar pomeni, da moramo lutko med igranjem gledati. Z animacijo lutkar postane del nje, dá ji glas, gibanje in značaj. Lutka pa ima posebno moč: lahko leti, izgine, spremeni obliko … Živali govorijo, rastline se jočejo in smejijo. Ker lahko lutka počne stvari, ki jih ni mogoče izvesti v resničnem življenju, je lutka bolj magična od človeka. Svet, ki ga lutka ustvarja, je nepredvidljiv, lahko je svet dobrega ali zla, a največkrat je to svet, poln čustev, ki v otroku vzbujajo ugodje in zadovoljstvo. Da bo otrok lutko sprejel, mu naj bo čim bolj podobna – z enakimi željami, težavami in strahovi. Prav zaradi te podobnosti bo imela lutka večjo avtoriteto kot odrasel. Zato bodo otroci lutki bolj zaupali in lažje sprejeli njena opozorila na napake, ki so jih storili.

Lutka pa naj ima še dve lastnosti. Prva je ta, da naj se lutka tudi kdaj pa kdaj zmoti. Takšne situacije so namreč zelo zanimive in zabavne, otroci pa bodo lutki tudi z veseljem priskočili na pomoč. Druga lastnost lutke naj bo humor. Lutka lahko humor doseže prek svojega gibanja in nenavadnega glasu.

ZAKAJ SE IGRATI Z LUTKAMI

Ker lutke…

  • spodbujajo kreativno izražanje,
  • stimulirajo in povečajo domišljijo,
  • razvijajo spontano besedno izražanje,
  • izboljšajo govor in izgovorjavo,
  • razvijajo spretnosti pisanja in gladkega branja,
  • pridobivajo občutek za vrednotenje literature,
  • razvijajo občutek za čas in prostor,
  • spodbujajo otrokov občutek lastne vrednosti,
  • razvijajo samozaupanje in doseganje osebnega zadovoljstva,
  • sproščajo strahove, agresijo in frustracij na sprejemljiv način,
  • razvijajo socialno-interakcijske spretnosti,
  • razvijajo sposobnosti za reševanje problemov,
  • izboljšajo fino motoriko,
  • omogočajo opazovanje sveta z vsemi čutili.

IGRE Z LUTKO

Spontana igra z lutko (”Puppet playing”)

Ta oblika lutkarstva se zgodi spontano, brez posredovanja odraslih. Gre za obliko simbolne igre, pri kateri se otrok sam sproščeno in svobodno pogovarja z lutko, se igra z eno ali več lutkami hkrati in med igro spreminja vloge. Prav tako je igralni prostor poljuben, bodisi je to za mizo, pred ogledalom ali v lutkovnem kotičku.

Priprava prizorov z lutko (”Puppetizing”)

Dejavnost je pod vodstvom odrasle osebe, ki otroke usmerja k pripravi prizorov na osnovi zgodbe, poezije, glasbe, realnega življenja ali domišljije. Otroci prostorsko niso omejeni; po prostoru se gibljejo prosto in raziskujejo gibanje svojega telesa v odnosu do svoje lutke.

Pripovedovanje z lutko (”Puppetelling”)

Gre za pripovedovanje zgodb z lutkami, kajti ko zgodbo junak pripoveduje v prvi osebi, s tem doživimo popolnoma drugi zorni kot zgodbe. Tako bodo na primer trije prašički zgodbo povedali popolnoma drugače kot volk; pogled Pepelke bo drugačen od pogleda mačehe in njenih dveh sester. Torej ne gre za tipično lutkovno predstavo, temveč za to, da lutka pripoveduje zgodbo. To otrokom omogoča, da se otroci z lutko – pripovedovalko pogovarjajo in ji postavljajo vprašanja.

Pogovarjanje z lutko (”Puppetalking”)

Otroku je včasih težko, da bi se v direktni komunikaciji zaupal odraslemu. Lutka nam lahko pri tem zelo pomaga, kajti otrok bolj sproščeno spregovori z lutko ali skozi njo. Otrok se namreč v posredni komunikaciji z lutko počuti izpostavljenega, saj mu lutka predstavlja ščit. Ko je lutka animirana s strani odraslega, otrok pozabi nanj in svojo pozornost usmeri v lutko. Lutka otroka ne graja; z njim je nežna in je njegova senzibilna poslušalka.

Učenje in poučevanje z lutko (”Puppeteaching”)

Lutka je odličen pripomoček za posredovanje informacij na zanimiv in vznemirljiv način. Eno veliko motivacijsko sredstvo predstavlja lutka skupaj z zgodbo. Zato naj ima lutka svojo življenjsko zgodbo, ki naj vključuje raznolike težavne situacije, v katerih se lutka znajde. Otroci bodo namreč na podlagi svojega znanja in razmišljanja lutki želeli pomagati. Iskanje poti za razrešitev problema lutke skozi igro tako postane odlična motivacija za raziskovanje vprašanj o vesolju, zemlji, vitezih in princesah, pridobivanju diamantov, električnem toku itd.

Izdelava lutke (”Puppetmaking”)

Pri izdelovanju lutke je pomembno, da otroku pustimo svobodo pri oblikovanju. Ni pomembno, kako lutka izgleda, pomembno je, da lutka otroku predstavlja nekaj, kar je ustvaril po lastni zamisli. Ob izdelovanju lutke otrok razvija fino motoriko in koordinacijo roka – oko, spoznava različne materiale, širi znanje o pojmih, izraža čustva ob kreiranju lika ipd.

VRSTE LUTK

Lutka na palici je vsak predmet, vsaka figura, ki jo nataknemo na lesen količek ali na palico. Količek ali leseno palico lutko premikamo. Pravimo da lutko animiramo. Lutka je tehnološko dokaj preprosta; predvsem se jo odlično in preprosto animira.

Lutke na nitkah so tehnično najzahtevnejše med vsemi vrstami lutk. To so figure v celoti, saj imajo vse okončine in vse glavne sklepe kot živa bitja – torej gibljiva. Za uporabo so precej zahtevne, saj morajo poleg vsega ostalega gibanja lutke tudi hoditi, plesati, skakati, leteti … Njeno gibanje usmerjamo preko vodila, ki mu pravimo tudi usmernik, vaga ali križ, in daljših ali krajših niti.

Ročna lutka je tista, ki si jo nataknemo na roko, natančneje na dlan. Vodimo oziroma animiramo jo s premikanjem prstov, dlani in cele roke. Skriti smo za lutkovni oder ali paravan. Na odru je ravno ročna lutka najživahnejša med vsemi lutkovnimi tehnologijami.

Telesne lutke lahko postanejo lutke že samo s tem, če prstu na roki narišemo oči, nos in usta. Na telesu lahko lutke naredimo na stopalih, roki, prstih in kolenih ali pa za ustvarjanje uporabimo kar celo telo. Tako nastanejo tudi telesne lutke, ki so največkrat izdelane iz odpadnega papirja ali vrečke in so lahko v naravni velikosti otroka. Njene posebnosti so, da je obraz delno viden ali v celoti zakrit, kar otroku omogoča, da svoje občutke in razpoloženje izraža s svojim obrazom ali ostane čisto skrit, kar mu posledično omogoča občutek varnosti. Telesna lutka se lahko izdela tudi po obrisu lastnega telesa. Tako lutko lahko otrok obleče, kakor si želi, in ustvari svojo »jaz« lutko.

Otrokom izredno zanimiva je igra s senčnimi lutkami, s katerimi najpogosteje igramo med virom svetlobe (lučjo, grafoskopom itd.) in tankim belim platnom. Senco lahko ustvarimo s pomočjo telesa, lutke, ki smo jo izdelali iz tršega papirja, ali jih preprosto narišemo z alkoholnim flomastrom na folijo. Pri igranju se razvija občutek za prostor, saj se lutka z bližanjem svetlobi na platnu veča.

Mimična lutka je nastala v želji čim bolj karikirano posnemati človeka. S poudarjenim gibanjem čeljusti spominja na odpiranje ust pri človeku ali odpiranje in zapiranje gobca pri živalski figuri. Najbolj prepričljiv premik čeljusti dosežemo tako, da palec premikamo proti ostalim štirim prstom.

Maska je predmet za zakritje obraza ali glave, torej pomeni nekaj, s čimer si zakrijemo obraz, lahko pa označuje celotno preobleko. Lažen ali drug obraz lahko nastane že, če si ga poslikamo ali naličimo.

Lutka je otrokov prijatelj, zaveznik in zaupnik, ki ga popelje v svet igre, zabave, dogodivščin, doživetij, pa tudi v svet odraslih, strahu in različnih tabujev. V sebi ima moč, da otroke popolnoma prevzame in jih motivira za raziskovanje, učenje, rast in razvoj v tolikšnem obsegu, da se ob tem sploh ne zavedajo, da se učijo. Nam pa omogoča, da prek  nje otroke učimo življenja in jih hkrati vzgajamo.

Zato le uporabljajte lutke!

 

Avtorica: Tadeja Kocmut, dipl.vzg. predšolskih otrok, dipl.uč. razrednega pouka in mag. inkluzivne pedagogike

 

Viri in literatura:

  • Korošec, H., Borota, B., Geršak, V. in Majaron, E. (2006). Otrok v svetu glasbe, plesa in lutk. Koper: Pedagoška fakulteta.
  • Korošec, H. in Majaron, E. (2002). Lutka iz vrtca v šolo. Ljubljana: Unigrafika Štore.
  • Varl, B. (1995). Lutke na palici – Zbirka Moje lutke 1. Šentilj: Založba Aristej.
  • Varl, B. (1995). Lutke na nitkah – Zbirka Moje lutke 2. Šentilj: Založba Aristej.
  • Varl, B. (1997). Ročna lutka – Zbirka Moje lutke 3. Šentilj: Založba Aristej.
  • Varl, B. (1997). Ploske lutke – Zbirka Moje lutke 4. Šentilj: Založba Aristej.
  • Varl, B. (1997). Mimične lutke – Zbirka Moje lutke 5. Šentilj: Založba Aristej.
  • Varl, B. (1998). Igrajmo se z lutkami. Ljubljana: Mohorjeva družba.
  • Zdolšek, R. (2021). Spoznavanje čustev s pomočjo lutk. Diplomsko delo: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
  • Kocmut, T. (2013). Lutka kot didaktično in motivacijsko sredstvo. Diplomsko delo: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
  • Korenak, Maja (2018), Zgodovina lutkarstva, Diplomsko delo: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
  • Slike: Pixabay

 

Program “Izberi Zdravo Življenje” je sofinanciran s strani: Ministrstva za zdravje RS in Mestne občine Ljubljana.

Share: