En kratek uvod ali kaj je to samozaupanje.

Samozaupanje je tako tesno povezano z našo samozavestjo in samopodobo, da jo težko ločimo od omenjenih psiholoških pojmov. Če pogledamo najprej pojem »samopodoba«. Samopodoba je predstava, ki jo ima vsak človek o samem sebi. Človeku pomeni izhodišče za pomembne življenjske odločitve, za oblikovanje odnosov z drugimi ljudmi, za čustvovanje in doživljanje. Usmerja ga pri iskanju svojega mesta v odnosu do sveta. Največkrat govorimo, da si želimo, da bi imel otrok pozitivno samopodobo. In kje je povezava s samozaupanjem? Pozitivna samopodoba je namreč predpogoj, da si bomo zaupali. Kaj pa samozavest in samozaupanje? Tukaj pa je samozaupanje temelj samozavesti. Namreč samozavest se gradi na podlagi našega zaupanja vase in notranjih sposobnosti, da lahko naredimo vse kar želimo. To izvira iz obljube, ki smo jo dali samemu sebi, obljube, da bomo naredili tisto, kar si želimo. Upoštevati moramo obvezo do sebe – da smo zvesti svojim željam in da bomo vložili ves trud, da bomo dosegli cilj. Imeti samozavest pomeni, da zaupamo vase, da bomo premagali strah in se ne bomo vdali.

Želite otroka, ki sledi svojim sanjam, željam, interesom, ki na svoji poti odraščanja verjame vase in svoje sposobnosti?

V nadaljevanju najdete enajst nasvetov, kako povečati otrokovo zaupanje vase.

1.MOJA SLIKANICA: VSE O MENI

Otrok ustvari svojo osebno slikanico. Otroku postavljamo različna vprašanja: » Kdo si? Katera je tvoja najljubša igrača? Kaj rad poslušaš? Kaj najraje ješ? Kaj rad počneš? Kaj že znaš? Kaj zmoreš? Kaj bi se rad naučil? Kaj ti ni všeč?« ipd. Ker so nekatera vprašanja za predšolske otroke zahtevna, iščemo odgovor preko pogovora z otrokom, izhajamo iz njegovega predznanja in izkušenj ter vsakdanjosti. Otrok na izbrano temo nariše risbico, uporabi fotografije ali slike iz časopisov in revij. Oblikujte slikanico. Otrok na tak način spozna sebe in svoja močna področja: razmišlja o sebi in svojih značajskih in telesnih lastnostih, željah, pričakovanjih, interesih in drugih posebnostih. Otrok se bo naučil zaupati in prisluhniti sebi, svojim sanjam in željam.

2.SKRIVNOSTNI DNEVNIK

Otroka spodbudite k izdelavi svojega osebnega dnevnika. Najprej se z njim pogovorite, kaj sploh je osebni dnevnik. Spodbudite ga, da okrasi naslovnico. Nato pa naj vsak dan z risbo ali kako drugače ponazori, kaj se mu je pomembnega zgodilo tisti dan. Poleg dogodkov naj v dnevniku izrazi tudi svoja čustva z različnimi barvami. Pogovor vodite tudi o tem, kakšno barvo ima katero čustvo – katero barvo bi izbral, ko je vesel, katero, ko je jezen ali žalosten ipd.

3.TELESNA LUTKA: JAZ – ENKRATEN IN SVOJ

Na velik list papirja se naj otrok uleže, da naredite njegov obris. Otrok naj obris izreže in se nariše. Nariše naj oči, nos, usta, lase. Svoj obris lahko tudi »obleče« s pomočjo barvic, obrezanega papirja, tkanine ipd. Na glavo in posamezne okončine doda vrvice, ki jih lahko zaveže na svoje dele telesa. »Jaz« lutka je narejena. Otrok se naj z lutko igra. Igra otroku ponuja možnost spoznavanja in dojemanja svojih telesnih in značajskih lastnosti, pa tudi izražanja želj in pričakovanj.

4.MOJI DOSEŽKI

Z otrokom se dogovorite, da vsak uspeh, dosežek ali dogodek, na katerega je ponosen, pove na glas, vi ga zabeležite na poseben list, otrok pa to slikovno uprizori. Liste z zapisi in risbami obesite na vidno mesto. S to nalogo se otroci naučijo zaupati vase in dojemati sebe kot uspešnega.

5.DRUŽABNE IGRE

Z otrokom se lahko igrate različne družabne igre in skupaj ugotavljata, ali je potek igre odvisen od sreče, spomina, iznajdljivosti, znanja ali izkušenj. Primeri iger: pri Črnem Petru karte izbiraš na slepo in na izbiro ne moreš vplivati. Pri igri Človek ne jezi moraš znati dobro šteti, na kocko ne moreš vplivati; obrne se tako, kot sama želi. Pri igri Domino moraš znati šteti, kakšno domino dobiš, pa ne moreš vplivati. Pri Spominu si moraš vse slike dobro zapomniti, da lahko najdeš pare – tukaj ni sreče, le dober spomin. Pri Geometrijskih likih moraš dobro misliti, da lahko sestaviš sliko, ki jo imaš narisano na listku in tukaj spet ni nič odvisno od sreče. Otrok bo spoznal, da na nekatere dejavnike v našem življenju nimamo vpliva in delujejo neodvisno od nas.

6.PRAVLJICA

Pravljice prenašajo na otroka modrost, ki jo nosijo v sebi. Ob pravljicah otrok doživlja preobrate, občutja, misli in spoznanja, kot bi mu jih dalo neposredno življenje. Zato lahko pravljice izkoristimo tudi v namen seznanjanja otrok s pojmom samozaupanja. Prva takšna pravljica, ki pravi, da ni treba biti VELIK in JUNAŠKI, da najdeš svojo MOČ, je pravljica z naslovom Lev v srcu pisateljice Rachel Bright. Ko se mišek poda na potovanje, da bi našel svojo moč, odkrije, da imajo tudi najmanjša bitja levje srce.

Druge pravljice s podobno tematiko so še: Žirafe ne znajo plesati, Ko bodo pujsi leteli, Mali lunin vran, Še malo pa bo, Polž na potepu na kitovem repu idr. Da pravljica doseže namen, priporočamo, da se o vsebini in nauku z otrokom pogovorite.

7.ZGLED

Pogost način učenja pri otrocih je učenje s posnemanjem. Kot model jim služijo njihovi starši, vzgojitelji, učitelji in ostali ”pomembni drugi”. Otroci delajo v skladu s tistim, kar vidijo oziroma s povratnimi informacijami. Če znajo “pomembni drugi” sprejeti samega sebe, svoje napake in neuspehe, se z njimi soočiti, je veliko več možnosti za to, da bodo otroci prevzeli pozitivna stališča do lastnih neuspehov in jih le-ti ne bodo ovirali pri grajenju pozitivne samopodobe. Otrokom pokažite, da je pozitivno mnenje o samem sebi pomembno za dobro počutje. Pomagajte jim spoznati, da so neuspehi del vsakdanjega življenja, ki se jih lahko popravi, in da k reševanju problemov vpliva tudi vera v lastne sposobnosti. Spodbujati jih je potrebno k uporabi pozitivnih misli in samouresničujočih se napovedi.

8.POZITIVNE AFIRMACIJE

Kar verjamemo o sebi, to je naša resnica. Zato je praksa afirmacij lahko odličen pripomoček za boljšo samopodobo otroka, samozavest, samozavedanje in regulacijo počutja.

Ko ozaveščamo prijazne, ljubeče misli do sebe, se na to pozitivno odziva naš umirjen dih, lahkotno telo, sproščen um in seveda tudi naše odzivanje na zunanji svet. Če se prvič srečate s pozitivnimi afirmacijami, lahko uporabite knjigo Louise L. Hay: Mislim, sem! Na straneh slikanice, se otroci naučijo razlikovati med negativnim razmišljanjem in pozitivnimi afirmacijami. Zabavne ilustracije in preprosto besedilo prikazujeta, kako doseči spremembo od negativnega razmišljanja in besed do pozitivnih besed in razmišljanja. Sreča in zaupanje, ki nagrajujeta to sposobnost, bosta otroke spremljali vse življenje. Otrok, ki občuti, da ima vse vire v sebi, se lažje sooča z izzivi življenja., predvsem pa se nauči, da je lahko tak, kot je.

9.VZGOJA

Otrok dobi predstavo o sebi tudi preko vzgoje: kako smo z njim ravnali, kakšne pripombe smo imeli ter kako smo se obnašali do njega. Največji vpliv na oblikovanje otrokove samopodobe imajo starši, zato je zelo pomembno, da znamo otroku prisluhniti. Poslušanje pa je najučinkovitejše, kadar poslušamo brez presojanja, otroku ne govorimo, kaj mora narediti, sprejmemo njegova čustva in občutke, uporabljamo stavke kot: »Kaže, da si zares razočaran« ali »Verjetno čutiš, da nikomur ni mar zate«; otroka naučimo uporabljati besede za izražanje čustev, npr. razočaran, slabe volje, obupan, ljubosumen, nemiren, zadovoljen, navdušen, zamišljen. Da bo otrok razvil občutek lastne vrednosti, mora čutiti, da nam je pomemben. Ti občutki se razvijejo, kadar se starši spoštljivo obnašajo do njega in prisluhnejo njegovim zamislim. Pozitivna čustva razvijamo tako, da otrokom dovolimo, da imajo možnost izbiranja ali odločanja o zadevah, ki so za njih pomembne. Tako jim dokažemo, da jim zaupamo in kažemo zanimanje za njegove dejavnosti. Priporočljivo tudi je, da se smejimo z otrokom, izmenjujemo zamisli in ljubezen do njega izkazujemo na različne načine.

10.SODELOVANJE PRI HIŠNIH OPRAVILIH

K zaupanju vase in ohranjanju pozitivne samopodobe pa lahko kot starši poskrbite tudi s tem, da dajete otrokom možnost SODELOVANJA pri oblikovanju družinskih dogovorov ter jim pustite določeno mero samostojnosti in odgovornosti za lastna dejanja. Otroci morajo spoznati, da so sami odgovorni za svoja dejanja, da imajo izbiro in da lahko o svojem življenju oziroma pogledu na svet odločajo sami. Z otrokom skupaj določita naloge (npr. brisanje mize, zlaganje ali obešanje svojega perila ipd.), katere mora otrok opraviti. Ker gre pri tem nasvetu za sodelovanje, pomeni, da je priporočljivo, da zapišete tudi svoja opravila in opravila drugih družinskih članov. Tako bo otrok vedel, da gre resnično za sodelovanje, hkrati pa bo krepil samozaupanje in odgovornost.

11.POHVALA

Otroku pohvala in spodbujanje veliko pomenita, saj s tem raste njegovo samozaupanje, posledično pa tudi samopodoba. Vendar pa so pohvale in nagrade primerni pristopi za razvijanje pozitivne samopodobe le, ko so podeljene upravičeno, v nasprotnem primeru pri otrokovem samozaznavanju naredijo več škode kot koristi. Pohvala mora biti občasna in spontana, navezana na določen dosežek, verodostojna, skladna z otrokovo kompetentnostjo, zasluge za dosežek pa morajo biti pripisane dejavnikom znotraj otroka.

Pri graditvi pozitivne samopodobe svojih otrok morate imeti aktivno vlogo. Nudite jim spodbudo in podporo. Kadar koli je mogoče, dajte svojim otrokom pozitivna sporočila. Naučite jih, da postanejo samozavestni. Naučite otroke, da je pomembno imeti rad samega sebe in se podpirati; biti svoj najboljši prijatelj. Naučite otroke, da cenijo razloge za življenje. Razloge za odnose, za šolanje, za delo. Naučite jih videti tudi druge možnosti. Če eden od razlogov odpove, to še ne pomeni tragedije. In navsezadnje verjemite v svoje otroke in naučili se bodo verjeti vase. To je najboljša motivacija, kar jih obstaja.

Avtor:  Tadeja Kocmut, dipl.vzg. predšolskih otrok, dipl.uč. razrednega pouka in mag. inkluzivne pedagogike

Literatura in viri:

• Brodik, B. (2016). Pravljice nekoč in danes: Klasične in sodobne pravljice ter njihov odnos do dobrega in zla. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
• Berzelak, Š. (2014). Pristopi za razvijanje pozitivne samopodobe učencev. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
• Čuk, L. (2009). Odnosi med staršema in vpliv odnosov na otroka. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
• Gjerek, K. (2018). Telesne lutke kot spodbujevalec pozitivne samopodobe pri predšolskih otrocih. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
• Kašnik-Janet, M. (2009). Da sije sonce: didaktične igre za razvoj otrokovih kompetenc na področju preprečevanja zasvojenosti. Zavod RS za šolstvo.
• Ninić, S. (2010). Predstavitev projekta Kdo sem in Kaj zmorem. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
• Osek, S. (2018). Komunikacija in samozavest predšolskega otroka. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
• Paska, J. (2016). Spodbujanje pozitivne samopodobe pri predšolskem otroku. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
• Reasoner, W. R. (1999). Kako krepiti osebnost svojega otroka. Ljubljana: Inštitut za razvijanje osebne kakovosti.
• Youngs, B. B. (2000). Šest temeljnih prvin samopodobe. Kako jih razvijamo pri otrocih in učencih. Ljubljana: EDUCY.
• https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/lev-v-srcu-2584999-pr
• https://www.om-ezoterika.com/mislim-sem.html
• https://www.svetloba.si/znanja/afirmacije-za-otroke

Program “Izberi Zdravo Življenje” je sofinanciran s strani: Ministrstva za zdravje RS in Mestne občine Ljubljana.