Socialni razvoj se pri otroku začne že takoj po rojstvu. Starši po navadi prve znake socialnega razvoja opazijo med 4 in 6 tednom starosti, ko se dojenček prvič spontano nasmehne. Spontani socialni nasmeh vzbudi zaznava človeškega obraza, prijeten zvok… Temu sledi bolj aktivno vključevanje v komunikacijo z osebo, ki mu je blizu. Dojenček gleda to osebo in se nanjo odziva z nasmehom, glasom in gibanjem rok. Reakcija bližnje osebe ponovno povzroči pri dojenčku, da prilagodi svoje vedenje, izraz na obrazu, se odzove na bližnjo osebo. S tem posnemanjem so začeli s socialno interakcijo. Razvoj pri dojenčku poteka zelo hitro in zelo pomembno je, kakšno je sporočilo bližnjih oseb, kaj dojenček vidi, česa se uči.

Med prvi in drugim letom starosti otrok z okolico komunicira predvsem preko predmetov – predmet, ki ga ponudi osebi s katero je v interakciji, pričakuje, da ga dobi čim prej nazaj. Med drugim in tretjim letom starosti se otrok zna že prepoznati, loči med seboj in drugimi, kar se kaže tudi v posesivnosti do stvari, za katere meni, da mu pripadajo. V tem času otrok začne razvijati tudi sposobnost komuniciranja in empatije in s tem razumevanje drugih. Na tem mestu bi lahko rekli, da otrok razvija socialno inteligenco, ki je povezana s prepoznavanjem, razumevanjem in odzivanjem na čustva in občutke druge osebe ter s tem kako oseba gradi in vzdržuje odnose.

Postopoma postanejo vedno bolj pomembni vrstniki, s katerimi preživijo več časa in imajo drug na drugega posledično večji vpliv. Z vstopom v šolo, nekje okoli petega ali šestega leta, pa otrokov socialni razvoj dosega nove ravni. Takrat so otroci že polni izkušenj druženja z vrstniki in povsem normalno je, da kar cvetijo v odnosih s prijatelji, želijo jim ugoditi, biti kot oni, spoznajo moč takih odnosov, prepoznavajo vrstniške nasilneže in se jih bojijo ali pa sami izkazujejo taka vedenja. Nekako pri desetih letih lahko že zavračajo mnenje staršev o svojih prijateljih in po našem mnenju o neprimernem vedenju. To je razvojno povsem normalno, čeprav nas kot starše ta situacija lahko zelo jezi in frustrira, saj se počutimo nemočne in še huje, nepomembne. A vendar tudi v tem obdobju nismo povsem nekoristni, saj lahko otroku pomagamo kot vodnik, ki mu drži zemljevid in lučko na tej, zanj neraziskani, poti odnosov. Pogovarjajmo se z otrokom o odnosih in vrednotah tako, da ga vsakodnevno povprašamo po sošolcih in prijateljih. Tukaj je potrebno kar nekaj vaje, da vzpostavimo kontakt tako, da otrok tega ne doživlja kot zasliševanje. Dajmo mu priložnost, da govori o konfliktih z vrstniki in jih poskuša rešiti sam. Pogovarjajmo se z njim o vrstniškem nasilju in ne pozabimo na njegovo spletno različico. Predvsem pa ohranjajmo odprte komunikacijske kanale, saj verjetno želimo biti otroku na razpolago, ko nas bo potreboval. In to na način, ki ne bo obsojal ali vsaj čim manj. Mladostniki v socialnih stikih dobijo nova socialna spoznanja, spretnosti, izkušnje, preizkušajo se v različnih vlogah, oblikujejo svoja prepričanja in vrednote – oblikuje se njihova identiteta.

Kako pomembna je navezanost na bližnje se je najbolj pokazalo, ko so po letu 1989 v Romuniji našli več kot 160.000 otrok, ki so živeli v državnih inštitucijah. Zaradi želje po povečanju števila prebivalcev je diktator Nicolaj Ceausescko prepovedal kontracepcijo, prekinitve nosečnosti in obdavčil družine, ki niso imele vsaj pet otrok. Zaradi socialnih stisk družin so oblikovali sistem, ki je skrbel za zapuščene otroke, ki so prihajali že kmalu po rojstvu. Otroci so bili večino časa brez stika z drugimi osebami, skrb za njih je bila mehanizirana (enaka oblačila, frizure…). Posledice takega sistema so se kazale v zaostalem razvoju na področju jezika, v hiperaktivnosti, težave pri vzpostavljanju, ohranjanju odnosov, težko so uravnavali pozornost in čustva. Ta primer je pokazal zelo nazorno, kako pomembni so fizični stik in odnosi že od rojstva naprej.

Prav navezanost je tista, ki vodi dojenčka v vzpostavitev stika s starši, dojenček se s pomočjo odraslih čustveno uravnava, saj mu odrasla oseba lahko pomaga zagotoviti varnost in pomiritev v težkih trenutkih. Prav tako odnos oblikuje strukturo dojenčkovih možganov, ki se v tem času pospešeno razvijajo. Razvijajoči se možgani majhnih otrok so še posebej dovzetni na dražljaje in izkušnje iz okolja. Zmožnost vzpostavljanja zdravih odnosov skozi življenje je v veliki meri odvisna od novorojenčkove navezanosti na vsaj enega odraslega.

Iz vseh teh dognanj in izkušenj lahko sklepamo, da je zelo pomembno, da otrokov socialni razvoj razumemo, podpiramo in spodbujamo. Družinski odnosi se kasneje odražajo tudi v vrtcu, šoli in okolju. Občutek varnosti, ki ga otrok doživlja v svoji družini, in dobri odnosi so ključnega pomena za učenje socialnih odnosov v družbi, pri vključevanju v okolje. Odnosi med vrstniki včasih sicer privedejo do konfliktov in naloga odraslih je, da otroke naučijo mirnega reševanja konfliktov, brez agresije in merjenja moči. Na trdnih temeljih otrokov socialni razvoj napreduje, razvija spretnosti odnosa do sočloveka, spoštovanje, prijateljstvo, empatijo, potrpežljivost, sočutje…

Dandanes je učenje socialnih odnosov med sovrstniki zelo okrnjena zaradi sodobnih tehnologij. Televizija, računalniki in pametnimi telefoni jemljejo mladostnikom čas, ki bi ga lahko preživeli v dobri družbi z vrstniki, kjer bi osebno rastli in razvijali svoje socialne sposobnosti. Prav tako so danes starši bolj zaskrbljeni za otrokov intelektualni razvoj in zanemarjajo pomembnost socialnega in čustvenega razvoja. Mnogim staršem se zdi bolj pomembno, da imajo njihovi otroci v šoli dobre ocene in jih niti ne zanima, kako funkcionirajo med sovrstniki v razredu. Otrok si med socialnim razvojem krepi samospoštovanje ter odnos do družbe, razvija svojo osebnost in pridobiva osebne vrednote. Oblikuje si samozavest in samopodobo, spoznava svoje sposobnosti ter oblikuje občutek varnosti in pripadnosti. Ker so mladostniki zaradi pretirane uporabe sodobnih tehnologij večino medsebojne komunikacije prenesli v virtualni svet in je druženja vedno manj, je s tem manj tudi osebnega stika, učenja reševanja konfliktov…, saj naprave omogočajo, da se lahko osebo, s katero prideš v virtualni konflikt enostavno blokiraš in s tem preprečiš nadaljnjo komunikacijo, preko ekranov je tudi razvijanje empatije bistveno oteženo. Veliko lažje je svoje misli zapisati, ker ne vidiš človeka na drugi strani, v primeru srečanja iz oči v oči, bi mnogokrat komunikacija potekala popolnoma drugače, občutki ob soočenju z drugo osebo so popolnoma drugačni. V resnici imajo mladi danes popolnoma popačen pogled na komunikacijo.

Strokovnjaki napovedujejo, da bo v prihodnosti največji problem posameznika osamljenost, saj se mladi skorajda ne družijo več med seboj oz. se družijo bistveno manj, kot bi bilo potrebno za normalen socialni razvoj, živijo v nekakšni socialni izolaciji, ki pa se lahko začne odražati kot osamljenost, tesnoba ali depresija. Še bolj zaskrbljujoče pa je tudi to, da je mnogo dojenčkov in otrok prikrajšanih za podporo ustreznega socialnega razvoja. Če smo izpostavili, da se mladi ne družijo dovolj, moramo opozoriti tudi na to, da žal mnogi starši v času, ko naj bi bili s svojim dojenčkom ali malčkom neprestano pogledujejo na svoje ekrane, se pogovarjajo po telefonu, kar zagotovo ne podpira tega, kar smo izpostavili kot pomembno za socialni razvoj. S tem, ko dojenčka negujemo, hranimo, se z njim pogovarjamo, ga pestujemo v naročju, počasi vzpostavlja povezavo z nami, gradi svoj notranji svet, zaupanje in temelje za svoj nadaljnji osebnostni razvoj. Prva leta smo starši otrokov svet in hkrati povezava z zunanjim svetom.

Za konec naj še enkrat poudarimo, da se socialnih spretnosti, ki so ključne v vsakdanjem življenju zdaj in kasneje otroci učijo najprej preko zgleda, ki jim ga dajejo starši. Vzgoja ima zato neverjeten vpliv na otrokove »socialne možgane«. Negativni načini komuniciranja se namreč hitro utrdijo, kar pomeni, da bo otrok, ki ima doma npr. porušene čustvene vezi, kasneje v odrasli dobi pogosteje zavračal globlje odnose z drugimi. Vse, kar počnete, vsaka vaše reakcija in vsako vaše čustvo je za dojenčka pomembno. Skozi vas se dojenček uči sprejemati in doživljati svet, skozi vas se dojenček nauči, kako varen in sprejet je. Vrtiljak čustev, ki jih mora obvladati vsak zrel odrasel, se začne oblikovati in vrteti takoj, ko novorojenček pride na svet.

Avtor: Zavod IZRIIS

Literatura in viri:

– Sunderland, M. (2017). Znanost o vzgoji: o ljubezni, vzgoji in igri z vašim otrokom. Radovljica: Didakta d.o.o.
– Goleman, D. (2010). Socialna inteligenca. Ljubljana: Mladinska knjiga
– Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2009a). Socialni in moralni razvoj v srednjem in poznem otroštvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 451–467). Ljubljana: Rokus Klett.
– Zupančič, M. (2009). Socialni razvoj dojenčka in malčka. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 255–277). Ljubljana: Rokus Klett.
– Zupančič, M. in Svetina, M. (2009). Socialni razvoj v mladostništvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 589–611). Ljubljana: Rokus Klett.
– https://www.alternator.science/sl/daljse/kako-zgodnje-pomanjkanje-navezanosti-vpliva-na-razvoj-otroka/
– https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QYGMGRNX
– https://www.zmajcek.net/zakaj-starsi-nismo-dovolj-oz-zakaj-so-vrstniki-tako-pomembni/
– https://www.center-motus.si/socialni-razvoj-potek-in-bioloska-osnova/
– Fotografije: Pixabay

 

Program “Izberi Zdravo Življenje” je sofinanciran s strani: Ministrstva za zdravje RS in Mestne občine Ljubljana.

Share: