Korona. Beseda leta 2020 in očitno bo tudi letošnjega. Vedno prva novica dneva: koliko je okuženih, umrlih, po novem pa tudi cepljenih. Omejeno gibanje, maske, do nedavnega zaprte šole, športne dvorane, telovadnice, prepoved združevanja in poučevanja. Vse kar je potrebno za šport in rekreacijo. Sploh naših najmlajših. Tistih, ki še ne znajo tapkati žoge, narediti prevala, skakati po eni nogi, visoko plezati. “Vrtčevski” boste rekli. Da, večina res, vendar bi bili presenečeni koliko otrok ne zna enoročno voditi žoge v prvem ali celo drugem razredu, strah jih je prevalov, igra “med dvema ognjema” pa jim povzroča stisko, saj se bojijo žoge. Ista igra za katero smo tisti, malce starejši, kot otroci živeli in se je nismo morali naigrati. Igra, v kateri si bil “glavni v razredu”, četudi tvoj učni uspeh niso bile same petice in štirice.

Pač, stvari niso več tako samoumevne kot so bile včasih: gibljivost, moč in gibalna sposobnost otrok se je v zadnjih 40 letih prepolovila. Nihče več ne pleza na drevesa in ne “rabuta” jabolk. Ker je prenevarno, ker se lahko umažeš.

Če vzamemo 3 letnika, ki je v vrtcu vpisan na dodatno športno dejavnost, bo oziroma je v tem letu zamudil: preval naprej po klančini, obojeročno tapkanje in spodnja podaja žoge (na jajčka), ujem žoge, plezanje po letveniku do določene višine, sonožne poskoke (pravilne), vaje ravnotežja na nizkih ovirah, skoke v globino…

Pa boste spet rekli, saj ima še čas, da se to nauči kasneje. Seveda ima, ampak leto kasneje bo vse to moral nadgradil še s težjimi izvedbami: s prevalom naprej brez klančine, podajo žoge izpred prsi, poskokom po eni nogi, tapkanjem in podajo žoge prijateljčku, (ki mirno in brez izpadov čaka v koloni ter pozorno spremlja dogajanje okoli sebe – tudi to je velik plus, ki ga prinese zgodnje ukvarjanje s “športom”). In če tudi tega ne bo, se bo po vsej verjetnosti v drugem razredu bal žoge, pri teku se mu bodo zapletale noge, pri prevalu se bo postavljal na glavo in zvijal vrat, imel bo slabo ravnotežje (čeprav se le-to razvija do 15 leta), posmehovali se mu bodo sošolci, prijatelji in njegova samozavest bo strmo padala.

Ker za vse te gibalne sposobnoti potrebuje otrok čas, PONOVITVE, motivacijo in pogum. In v večini primerov otrokom to največkrat nudimo učitelji, vzgojitelji in trenerji. Zato imamo potrebno znanje, metodične pristope, znamo animirati in zaradi tega nas otroci bolje poslušajo. Seveda imajo tudi nekateri starši vse te sposobnosti, ampak vse prepogosto je slišati: “Ne plezaj previsoko, ker boš padel!”, “Ne skači po lužah, ker boš moker!”, “Ne hodi po tisti potki ker je blatna!” …

Otroci se pod pravo taktirko niti ne zavedajo kako napredujejo in ni lepšega, da otrok nekaj zmore, ko je mislil, da ne zmore. Ko niti sami ne opazijo, da so iz leta v leto močnejši, stabilnejši, agilnejši in kar je zelo pomembno: BOLJ SAMOZAVESTNI… In ta samozavest samo raste,  saj otrok zaradi dobre samopodobe in potrditve vrstnikov zahaja z veseljem na igrišče, rad pleza in ima zaradi tega očitno večjo moč ramenskega obroča (in kasneje manj težav s sedenjem in slabo držo), zastopa razred na šolskem krosu, nima težav s kilogrami, z navezovanjem stikov, komunikacijo, avtoriteto, poslušanjem, ve kaj so njegove dolžnosti, je potrpežljiv in pozoren. Zakaj? Ker se je že pri treh letih v vrtčevski telovadnici naučil, da ti uspe, če poslušaš navodila, da ne odnehaš ob prvem padcu, da je trud pomembnejši od veščine in da obstajajo pravila, ki nas pripeljejo do želenega cilja.

In ko otrok obvlada svoje telo, ko ve, da zmore, ko ga ni strah, takrat zasije, si upa, samozaupanje v njegove sposobnosti naraste, vse to pa vodi v čustveno zrelo, pogumno in samostojno osebo.

Avtor: Linda Perko, učiteljica za šport otrok in mladine ter vodja športne šole Linda Sport.

Program “Izberi Zdravo Življenje” je sofinanciran s strani: Ministrstva za zdravje RS in Mestne občine Ljubljana.

Share: