Članki za starše, Dogodki in novice

Socialni, čustveni in intelektualni razvoj otroka, 1.del

23 decembra, 2020 Napisal/a: Izriis Ni komentarjev

Vsi starši s ponosom gledajo, kako se njihov otrok razvija, včasih se kar čez noč zgodi preskok, ki ga niso pričakovali in starše vse to navdaja s ponosom. A ob tem velikokrat z negotovostjo opazujejo, kaj vse znajo, zmorejo, razumejo drugi otroci, ali je kaj narobe, če njihov otrok česa od tega še ne zmore.  Razvoj otroka je preplet tako čustvenega, socialnega in intelektualnega področja. Nemogoče je izločiti kot pomembnejšega kateregakoli izmed njih, pomembno pa je vedeti, da ima  na intelektualni, socialni in čustveni razvoj otroka vpliv več dejavnikov, ne le starost pač pa tudi okolje in družba, ki ga obdaja, njegove danosti in sposobnosti.  Ključno obdobje razvoja je res zgodnje otroštvo, saj se v prvih letih življenja  razvijejo osnove mišljenja, govora, vida, sluha, okusa in telesnih spretnosti. Otrok s prvimi prirojenimi gibalnimi spretnostmi, kot sta plazenje in lazenje, sprejema mnoge vidne, slušne, tipalne in gibalne dražljaje iz okolice. Človek se uči vse življenje, vendar se v zgodnjem otroštvu oblikujejo temelji za vse nadaljnje življenjsko učenje. Nikakor ni dobro, če se ves čas pogleduje v različne tabele, v katerih je navedeno, kaj zmorejo otroci pri določeni starosti, saj nekateri zmorejo marsikaj prej, nekateri pa kasneje in s tem ni nič narobe. Dojenčki se rodijo zgolj z zametki socialnih funkcij oziroma s predispozicijo za razvoj socialnih veščin. Kompleksnost socialnih veščin se nato skozi razvoj spreminja, kar otrokom omogoča, da vedno bolj učinkovito komunicirajo.

Na čustvenem področju na začetku otrok deluje po principu ugodja – neugodja. Možgani še niso tako razviti, da bi lahko razumel, katera potreba ni zadovoljena, pač pa se na občutja neugodja odzove z jokom, ki je njegov prvi način komuniciranja. V prvem letu življenja je zelo pomembno, da je otrokovo okolje nežno, umirjeno, da mu zagotavlja občutek varnosti. Ker otrok še ne zmore razumeti svojih občutij je zelo pomembno, da jih prepozna mama, ki otrokove potrebe zadovolji in otroka potolaži. Že dojenčki doživljajo temeljna, osnovna čustva kot so strah, veselje.

Že pri 1 mesecu se otrok hoteno nasmehne, da bi odraslega privabil v socialno interakcijo. 3- mesečni dojenček se glasno nasmeji in tako izraža veselje. Pri 6 mesecih je čustveno izražanje že bolj izpopolnjeno, saj poleg izraza na obrazu otrok čustva izraža tudi preko drže, gibanja telesa. Pri običajnem razvoju otroka se strah do 6. meseca ne pojavlja pogosto, pri 6. mesecu pa se pri otroku pojavi strah pred globino (ne bo želel približati robu mize, če ga položimo nanjo). Okrog 8. meseca starosti otrok doživlja izrazito ločitveno stisko, strah ga je, da ga bo mama zapustila, zato otrok pri tej starosti joka, če ga damo v naročje tujca. Ko otrok shodi, ga po eni strani zelo mika raziskovanje prostora, po drugi strani pa ves čas preverja, ali je mama še prisotna – se vrača k mami. Malček se boji temnih prostorov, velikih živali, hrupa, velikih predmetov. S starostjo se strah razširja tudi na neprijetne dogodke, npr. na sosedovega lajajočega psa, ki ga je ugriznil, otroci se bojijo tudi grozljivih filmov. Pogosto tudi posnemajo starše – npr. strah pred pajki. Dojenček svojih čustev še ne more nadzirati, malčki pa čustva nadzirajo tako, da si npr. zakrijejo oči, če jih je česa strah, si prigovarjajo, da bo vse v redu. 6 –letniki se pogosto posvetijo drugi pozitivni dejavnosti, če so npr. žalostni ali jih je strah. Jeza je čustvo, ki mobilizira otrokovo energijo, da se spoprime z oviro. Otrok doživlja čustvo jeze, če skušamo prekiniti njegovo igro, mu vzeti igračo, če zahtevamo nekaj, česar ne želi storiti ipd. Žalost se pri otroku pojavlja po navadi manj pogosto kot jeza, poveča se v primeru hudo motene komunikacije s starši, dolgotrajne ločitve od staršev.

Ob čustvenem razvoju se otrok razvija tudi socialno. Če bolj natančno pogledamo otroka pri 1. letu starosti, lahko vidimo, da otrok ob pomoči odraslega že lahko pije iz skodelice, žveči hrano in pomaga pri oblačenju. Oponaša preprosta dejanja ter se na prepoved odzove s prekinitvijo dejavnosti. Pokazati zna s prstom v želeno smer. Pozna že nekatere besede in jih nekaj tudi izgovori. Izpolnjuje preproste naloge (ne, pridi). Posluša in oponaša zvoke iz okolice, imitira glasove. Med 1. in 2. letom starosti se poveča količina negativnega čustvenega odzivanja, če se denimo odrasli ne odzove na otrokove spodbude k dejavnosti. Nekako po 1. letu starosti otroci začno doživljati še druga, bolj komplicirana čustva, npr. zavist, ponos, krivdo, ljubosumje, sram. Pri dveh letih se pojavi samozavedanje – ne le doživljanje, vendar  tudi zavedanje svojih čustev.

Pri 2. letih otrok zna sleči oblačila in zapeti zadrgo, pije iz skodelice in je ponoči pretežno suh. Igra se ob vrstnikih, občasno jim pokaže ali da igračo. Začne ga zanimati skupinska igra, sicer pa so značilni  v tem obdobju kljubovalnost, trma ter ljubosumje. Začne govoriti o svojih čustvih npr.: »Zdaj sem pa res hud!« ali: »Vesela sem!« V stanju visoke čustvene vzburjenosti otrok skuša čustva nadzorovati tako, da sam sebi prigovarja po vzoru odraslih: »Saj ni nič hudega.« Otroka spodbujamo, da govori o svojih čustvih in jih sprejema. Otrokovega negativnega čustvovanja se ne smemo ustrašiti. Nič hudega ni, če je otrok kdaj pa kdaj jezen, žalosten, ljubosumen. Dovoliti mu moramo doživljanje celotnega nabora čustev. Veselje lahko jasno prepoznamo že pri desetih mesecih otrokove starosti. Do drugega leta se čustvo lahko močno o razvije v doživljanje sreče, ki jih otrok pokaže v določenih situacijah ali ob osebah, ki mu dajejo  občutek varnosti.

Pri treh letih otrok pozna svoje ime, starost, spol. Otrok krajši čas ostane z znano osebo, oblači posamezna oblačila (nogavice, hlačke, copate). Igrati se zna že po lastni iniciativi in uživa, ko lahko pomaga odraslim. Pridruži se skupinski vodeni igri, in lahko pospravi igračke. Če ga omejujemo, lahko to pripelje do napadov besa. V tem obdobju se tipično pojavi zaskrbljenost, ko si otrok lahko predstavlja zapletene situacije, ki trenutno niso prisotne, a bi lahko bile. Otroci so najpogosteje zaskrbljeni glede svoje družine in vrstniških odnosov. Zaradi težav z ločevanjem resničnosti in domišljije jim skrbi lahko povzročajo tudi dogodki v knjigah, filmih ali igrah, opozorila in grožnje staršev, ki jih sami ne morejo preveriti, ter stvari, ki jih izvejo iz pogovorov z vrstniki. Pri 3. oz. 4. letu starosti se otroci bojijo tudi domišljijskih bitij (npr. Bedanec, bav bav), ločitve od staršev, majhnih živali.

Doživljanje in izražanje ljubosumnosti ni enoznačno, temveč lahko vključuje vrsto različnih čustev, vključno z jezo, strahom, žalostjo. Otroci izražajo ljubosumnost že od enega leta starosti naprej. Izražajo jo lahko neposredno tako, da so napadalni, na socialno sprejemljiv način tekmujejo za pozornost in naklonjenost ljubljene osebe ali se vključujejo v socialno nesprejemljivo vedenje, kot je npr. goljufanje. Posredni izrazi ljubosumnosti so težje prepoznavni, otrok lahko kaže oblike vedenja, značilne za mlajše otroke (npr. ponovno začne sesati prst), zahteva pozornost z izražanjem novih strahov ali izbirčnostjo pri hrani, nagaja, je uničevalen, sprošča čustva v odnosu do igrač ipd. S starostjo otroci ljubosumnost vse redkeje izražajo kot neposredno agresivnost, saj njihovi odzivi postajajo vse bolj raznoliki in posredni, čeprav so včasih še lahko agresivni. Starostne spremembe se kažejo tudi v pogostnosti doživljanja ljubosumnosti, pri čemer se ta najpogosteje pojavlja pri starosti treh in enajstih let. Pogost vzrok ljubosumnosti v obdobju otroštva je odnos med sorojencema – otrok lahko doživlja izgubo starševske pozornosti in naklonjenosti ob rojstvu novega sorojenca ali pa meni, da starša več pozornosti namenjata drugemu otroku.

Se nadaljuje …

Avtor: Zavod IZRIIS

Viri in literatura:

Program “Izberi Zdravo Življenje” je sofinanciran s strani: Ministrstva za zdravje RS in Mestne občine Ljubljana.

Deli: