Bliža se 1. november. Čas, ko se spomnimo vseh svojih najdražjih, ki jih ni več med nami. Čas, ko v vsakem izmed nas zbudi lepe, a hkrati zelo boleče spomine na umrlega. Čas ko podoživimo odhod ljubljenega človeka, sploh če je umrl pred kratkim. Pravijo, da čas zaceli vse rane, a to je rana, ki nikoli popolnoma ne zaceli in v nas na tak ali drugačen način pusti odtis globoko v srcu.

Vsi vemo, da je tako kot rojstvo tudi smrt del življenja. Dejstvo je, da bomo vsi umrli. A vsakokrat nas močno zadane in preseneti, ko nekdo umre. V naši kulturi pri rojstvu jočemo od veselja, radosti in sreče, pri smrti pa od bolečine, potrtosti in žalosti.

Smrt je neizogibna, zato pred njo ne moremo obvarovati svojih otrok. Po navadi se otrok s smrtjo najprej sreča, ko mu umre hišni ljubljenček, ali ko na cesti vidi povoženo žival. Velikokrat pa se otrok mora srečati tudi s smrtjo bližnjega človeka. Takrat je pomembno, da mu odkrito in iskreno odgovarjamo na vsa vprašanja, ki otroka o smrti zanimajo. Pomembno je, da postopka čustvovanja in doživljanja smrti pri otroku ne zanemarjamo. Žalovanje, ki ga ne dokončamo ali ga prekinemo, lahko pri otroku pusti resne psihične težave.

KAKO OTROK ŽALUJE?

Žalovanje je naravna reakcija na izgubo in je pri vsakem otroku edinstvena. Vseeno pa lahko prepoznamo naslednje faze, ki se pojavljajo pri večini otrok, ki žalujejo:

  • Zanikanje, šok: Otrok lahko vztraja pri zanikanju, in sicer na način, da ne prizna, da se je smrt res zgodila.
  • Jeza: Ko otrok ugotovi, da se zgube osebe, na katero je bil navezan, ne da več zanikati, ga oblije občutek krivde in jeze, nemoči. Otrok lahko na umrlega postane tudi jezen, ker je odšel in ga ”zapustil”.
  • Pogajanje: Otrok se lahko začne zelo truditi biti še posebno ustrežljiv ali pomagati in podobno.
  • Prepustitev žalovanju: V tej fazi se otrok prepusti občutkom in čustvom žalosti ter bolečine, ki jih nosi v sebi. Lahko je brezvoljen, razdražljiv, venomer joče, je brezupen, depresiven. Ta faza je zelo pomembna, saj se mora vsak spopasti z žalovanjem.
  • Sprejetje: Otrok sprejme smrt, se počuti bolje. Še vedno je lahko velikokrat žalosten, vendar se mu življenje ustali, teče Ne misli več tako pogosto na osebo, ki jo je izgubil.

Otroci žalujejo na drugačen način kot odrasli – s presledki. V nekem trenutku so žalostni, jokajo, so obremenjeni z mislimi na umrlega, s smrtjo. Takoj za tem pa so lahko v drugi skrajnosti pri veselju in pri igri.

KAJ OTROK DOŽIVLJA OB ŽALOVANJU?

Žalost: Otrok je žalosten, joče, opušča igro, pojavijo se spremembe v telesnem delovanju ali vedenju.

  • Strah: Otrok se lahko velikokrat boji, da bo ostal še brez katere bližnje osebe ali da bo umrl
  • Občutek nemoči: Otrok se počuti, kot da ima ”zvezane roke”, da je prepuščen vsemu slabemu, kar se dogaja, ne more narediti nič, da bi se zaščitil.
  • Živi spomini: Če je bil otrok prisoten, ko je nekdo umrl, se mu kasneje dogodek lahko še večkrat ponovi v glavi − ”film si zavrti nazaj”.
  • Motnje spanja: Otrok se včasih boji zaspati, ker mu beseda ”zaspati” predstavlja smrt, ali pa ker ve, kako mučna je lahko noč zaradi močnih sanj in strahov.
  • Obujanje spominov na umrlo osebo: Otrok veliko gleda slike umrlega, redko se dogaja, da bi se izogibal predmetom, ki bi ga spominjali na
  • Hrepenenje: Otrok se dotika stvari, predmetov umrlega, jih ljubkuje, boža.
  • Jeza: Otrok je jezen zaradi izgube. Jezen je lahko na umrlega, ker misli, da ga je zapustil, ali pa ker nihče tega dogodka ni preprečil. Pogosto je lahko jezen ali se celo pojavi mržnja do osebe, ki je, po njegovem mnenju, odgovorna za smrt umrlega. Jezo izkazuje v obliki agresivnosti do samega sebe ali do drugih.
  • Občutek krivde: Otrok lahko velikokrat misli, da je on kriv za smrt osebe zaradi nekega dogodka. Na primer, ker ni bil priden, lahko svoje vedenje povezuje s tragičnim dogodkom, ter se tako lahko čuti sokrivega za smrt.
  • Telesne težave: Mlajši kot je otrok, bolj se nagiba k temu, da svoje duševne težave in stiske izraža s telesnimi težavami. Te se kažejo kot motnje prebave, delovanja srca in ožilja, glavoboli, motnje prehranjevanja idr.
  • Otopelost: Nekateri otroci otopijo − se obnašajo, kot da se ni nič
  • Prikrivanje: Včasih otrok navidezno zgleda, kot da se ga izguba ni dotaknila, kar ne drži, ampak je to plod namenskega prekrivanja čustev.

KAKO OTROKU POMAGAM PRI ŽALOVANJU?

Otrok v času žalovanja potrebuje občutek varnosti ter sprejetosti. Ko nas otrok vprašuje po umrlem, kaj se je z njim zgodilo, je najbolj pomembno, da smo z otrokom iskreni. Na vprašanja mu odgovarjamo realno, tako kot je v resnici, ter ne prikrivamo. Predvsem pri mlajših otrocih je pomembno, da jih s svojimi odgovori ne prestrašimo in zmedemo. Na primer, če bi namesto ”je umrl” uporabili prispodobo ”je zaspal” ali ”je odšel”, bi se lahko zgodilo, da se bo tudi otrok bal zaspati ali pa bo upal, da se bo umrli vrnil.

Kako sami pomagamo otroku pri žalovanju?

  • S svojo bližino, damo mu vedeti, da je ljubljen in da bo zanj poskrbljeno;
  • s stabilnostjo v otrokovem svetu, tako da ne vnašamo nepotrebnih sprememb v njegovo življenje;
  • z dodatno pozornostjo, ne glede na to, kako se vede;
  • z branjem skrbno izbranih otroških knjig o smrti;
  • z osredotočanjem na čustva in občutke ter z dovolitvijo, da občuti žalost na njemu lasten način;
  • s spominjanjem na pokojnika, z risanjem, s pisanjem;
  • z osredotočanjem na vesele spomine.

Strokovno pomoč poiščemo, kadar:

  • otrok vztrajno zanika smrt;
  • zapusti prostor vedno, ko kdo omeni ime umrlega;
  • ne more spregovoriti o svojih občutkih;
  • ima dlje časa motnje spanja;
  • postane pretirano bojazljiv, se bolj oklepa odraslih,
  • postanejo določeni strahovi močnejši (strah pred temo);
  • neustrezno izraža jezo in je nasilen do drugih;
  • se zapre vase in postane depresiven;
  • se pojavi izraziteje regresivno vedenje in traja dlje časa (ponovno začne močiti posteljo, pojavi se sesanje prsta, začne oponašati govorico mlajšega otroka, plaziti se začne po vseh štirih, čeprav je že shodil).

Za pomoč prosimo nekoga, ki se spozna na proces žalovanja, le takšen strokovnjak bo lahko učinkovito pomagal mlajšim otrokom. Primer strokovnih kadrov, ki nudijo pomoč ob izgubi pomembne osebe ter v procesu žalovanja:

  • otroški terapevti, usposobljeni za tovrstno pomoč;
  • svetovalci društva Hospic, usposobljeni za pomoč in podporo pri smrti, svetujejo in nudijo lahko tudi drugo ustrezno strokovno pomoč;
  • v zavodih za mentalno higieno imajo svetovalce, ki so usposobljeni za področje žalovanja.

KAKO OTROK RAZUME  SMRT?

Otrok do petega leta doživlja smrt kot neki dogodek, ki nam umrlo osebo vrne. Meni, da se je po smrti možno vrniti v življenje, smrt razume kot nekaj podobnega sanjam in verjame, da umrla oseba še vedno misli in čuti. Med petim in devetim letom otrok meni, da je smrt nekaj nenadnega, nek napad, smrt pogosto pooseblja z nekimi bitji, npr. okostnjak s koso v roki. Med devetim in desetim letom otrok meni, da je vzrok smrti v človeku samem in da se po njej nihče več ne more vrniti v življenje. Pri tej starosti otrok povezuje smrt z določenim krajem: grobom, krsto, drugim svetom ali pač z ničemer. Pri teh letih je zmožen opisati afekt, ki ga opazi pri drugih odraslih, zlasti pri svojih roditeljih – žalost, potrebo po tolažbi, trpljenje.

KAKO OTROKA SEZNANIMO S SMRTJO?

Mnogokrat se odrasli z otrokom, zaradi lastnega strahu in strahu pred tem, da nas bo prizadela otrokova žalost, izogibamo pogovoru o smrti, vendar je še kako nujno, da se z njim iskreno in realno pogovorimo.

Razlage o smrti se med seboj razlikujejo, odvisno tudi od vzroka smrti. Kadar gre v družini za težko bolezen, je pomembno, da otroku razjasnimo razliko med težkimi in lažjimi boleznimi, saj bi otrok v nasprotnem primeru lahko menil, da je tudi prehlad težka bolezen. Pri nenadni bolezni navadno družino zajame šok. Na izgubo bližnjega ni bila pripravljena in v prvih dneh si ne more predstavljati, kako bo potekalo življenje brez enega člana. Svojci se ne morejo posloviti od pokojnika, otroci pa težko razumejo, da nekoga več ni. Prav zato je pomembno, da se z otrokom o smrti pogovorimo že prej, torej še pred prvim srečanjem smrti bližje osebe. Poginula žival, ki jo srečate na sprehodu ob gozdu, cesti ali na travniku, je lahko izhodišče za pogovor o minljivosti življenja. 

Ljudje po svetu različno razumejo smrt: nekateri verjamejo, da je umrla oseba angelček, ki skrbi za nas, da je za mavrico, nad oblaki, na nebu; spet drugi, da se je umrla oseba reinkarnirala ali prešla v višjo dimenzijo; spet tretji so mnenja, da ko umremo, nas zajeme tema in da nas enostavno več ni. Kadar se lotevamo vprašanja o smrti z otroki, je zelo pomembno, da sami pri sebi razumemo, kako razumemo smrt. Pomagamo si lahko s pravljicami in risankami na to temo –veliko izmed njih boste našli na spletni strani Hospic, društvu, ki prostovoljno pomaga žalujočim ob izgubi.

ALI SE NAJ OTROK UDELEŽI POGREBA?

Velikokrat se pojavljajo dileme, ali naj se otrok udeleži pogreba. Če tega otroku ne dovolimo, se lahko krepi vzorec zanikanja izgube in otroka prikrajšamo, da bi opazoval, ko odrasli žalujemo in kako se v tem procesu žalovanja med seboj podpiramo. Pogreb je priložnost, da se otrok pripravi in sooči z življenjsko izkušnjo slovesa na fizični ravni. Ko otrok spozna, kako se odrasli spoprijemamo s tem, bo lažje tudi njemu. Aktivna udeležba pri slovesu na pogrebu lahko za otroka postane podporna iztočnica za pogovor, ki pomaga ohranjati povezanost z umrlim skozi spomine (tudi na obred pogreba) in mu olajša proces življenja.

____________________

Avtorica: Tadeja Kocmut, dipl.vzg. predšolskih otrok, dipl.uč. razrednega pouka in mag. inkluzivne pedagogike

 

Viri in literatura:

  • Borucky, V., Križan – Lipnik, A., Perpar, I., Štadler, A. in Valenčak, K. (2004). Smrt in žalovanje: Da bi odrasli lažje razumeli otroke. Ljubljana: Otroci, d. o. o.
  • Cipot Mal, (2003). Kam gredo ljudje, ko jih več ni? Otrok in družina, 11, 15−18.
  • Erič, L. (2009). Strah pred smrtjo. Ljubljana. Hermes IPAL.
  • Gorenak, L. (2017). Žalovanje predšolskih otrok ob izgubi pomembne osebe. Diplomsko delo: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
  • Miller, (2000). Otrok v stiski: Priročnik za vzgojitelje, učitelje, starše in vse ostale, ki se srečujejo z otroki, ki doživljajo stiske, krize in stres. Ljubljana. Educy.
  • Mikuš Kos, , in Slodnjak, V. (2000) Nesreče, travmatski dogodki in šola: pomoč v stiski. Ljubljana: DZS.
  • Skarlovnik, A. (2017). Doživljanje smrti pri predšolskem otroku. Diplomsko delo: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
  • Stanković Petrović, S. (2017). Kako z didaktično igro otroku približati temo o smrti in žalovanju. Diplomsko delo: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
  • https://www.bibaleze.si/clanek/dojencek/tudi-otroci-zalujejo.html
  • http://www.ringaraja.net/clanek/otroci-in-zalovanje_1071.html
  • https://www.pogreb-ni-tabu.si/2009/11/soocanje-otrok-s-smrtjo/
  • https://hospic.si/

 

 

____________________

Program “Izberi Zdravo Življenje” je sofinanciran s strani: Ministrstva za zdravje RS in Mestne občine Ljubljana.

Share: