Tri besede, ki jih želimo slišati pri svojem otroku: hvala, prosim in oprosti. Želimo, da otrok reče hvala, ko prejme darilo, prosim, ko kaj želi, in da se opraviči prijatelju, potem ko ga udari ali mu vzame igračko.
Želimo, da je otrok prijazen, vljuden, predvsem pa da se lepo vede. Ampak kaj zame kot staršu pomeni, da se otrok lepo vede? Kakšno vedenje pričakujem od otroka? Ali je lepo vedenje zame enako lepemu vedenju, ki ga pričakuje družba?

V vsaki družbi obstajajo nenapisana pravila sprejemljivega vedenja, ki so ga oblikovale generacije starih staršev in so jih preko vzgoje prenesli na naše starše, le ti pa na nas. Preko odraščanja generacij lahko opazimo, da se ta nenapisana pravila tudi spreminjajo: npr. nekoč se je moralo stare starše, pa včasih tudi starše vikati, saj je bil to izraz spoštovanja starejših. Danes od naših otrok ne zahtevamo več, da bi svoje babice in dedke vikali.
A nekaj je jasno. Svoje spoštovanje, prijaznost in vljudnost kažemo do drugih preko svojega vedenja. Velikokrat to vedenje poimenujemo »lepo vedenje«. Še dandanes se v marsikateri družini zasliši stavek: »Gremo na obisk. Glej, da se boš lepo vedel!«

Kaj pa je to lepo vedenje? Ob misli na lepo vedenje najprej ne pomislimo na to, kaj želimo, temveč česar ne želimo, da otrok naredi in počne. In iskreno: tukaj mislimo predvsem na to, da nam ne naredi sramote. Kot starš želimo pred drugimi starši, prijatelji in sorodniki izpasti kot dobri starši, ki smo lepo vzgojili svoje otroke. Zavedamo se namreč, da si preko vedenja naših otrok drugi ustvarjajo sliko o nas, mojem otroku in nas kot družini. In kot posamezniku, nam je pomembno, kaj si drugi mislijo o nas. To je ena izmed hib ljudi, na kateri moramo še vsi delati. Želim vam povedati, da je popolnoma OK, če niste popolni. Poglejte starše okrog sebe. Ali resnično poznate popolnega starša in otroka, ki se zmeraj lepo vede? Ki se ne vrže na tla, ko kaj želi; ki ne kriči in vpije, ne potiska ali udari drugih otrok? Seveda imamo tudi umirjene, tihe otroke, ki na videz nimajo nikoli izpadov in izbruhov jeze. Pa mislite, da se imajo ti starši za popolne starše? Verjemite, da temu ni tako in da so tudi ti starši, kdaj v dvomih, če delajo pravilno in si postavljajo vprašanja kot »Kako naj otroka vključim v družbo?« in »Ali bo moj otrok imel prijatelje?«.

Pri vzgoji otrok in učenju vljudnostih fraz, pri učenju t.i. lepega vedenja, ni v ospredju učenje otroka, temveč DELO NA SEBI: v prvi vrsti ozaveščanje lastnih prepričanj in predsodkov glede lepega vedenja (kaj pričakujem od sebe, otroka in družbe), v drugi vrsti pa ozaveščanje lastnih vzorcev vedenja: kako se jaz kot starš vedem do otroka, ali mu rečem hvala, prosim in oprosti.

Na spletu boste našli polno idej, kako otroke naučiti čudežnih besed: preko pravljic, pesmi, lutkovnih predstav, različnih socialnih iger in iger vlog. Seveda vse to lahko uporabimo za učenje vljudnostih fraz ter si namensko vzamemo čas za učenje le-teh. Vendar v resnici nič od naštetega ni potrebno! Če smo otroku zgled in uporabljamo »čarobne besede« v naši vsakdanji komunikaciji z otrokom, se bo otrok naučil vljudnostnih fraz kot katerekoli druge besede, ki se je uči od rojstva. Ko je naš otrok še dojenček in malček, mu predmet pokažemo v slikanici, v sobi ali v naravi in ga poimenujemo. Hkrati ko ga učimo poimenovanja stvari, ga učimo vseh ostalih besed: otroku damo igračo in rečemo »izvoli«; otroku pokažemo igračo in rečemo »prosim, mi daš igračo«; otrok nam dá igračo in se mu zahvalimo. Otroku rečemo »dobro jutro«, ko se zbudi, »zdravo«, ko gremo ponj v vrtec, »adijo«, ko se razidemo, »lahko noč« preden zaspi. Pozdravljamo druge ljudi z besedami »dober dan« in ne zahtevamo od otroka, da jih pozdravlja. Enostavno počakamo, da nam bo sledil, ko bo pripravljen. In verjemite, bo vam sledil in vas nekega dne presenetil z glasnim »dober dan«, ko boste na sprehodu srečali sosedo.

Kaj pa beseda »oprosti«? Gre za eno zelo močno besedo, ki nam gre ravno zaradi njene moči težko iz jezika. Z besedo oprosti prevzamemo odgovornost za svoje dejanje, priznamo pa tudi svojo napako, ki smo jo naredili. Velikokrat imamo otroke za »majhne« in »saj še ne razumejo«. Vendar se je potrebno zavedati, da če želimo, da otrok razume besedo oprosti in jo tudi uporablja, se je potrebno tudi njemu opravičiti. S svojim vedenjem smo otroku zgled. »Oprosti, ker sem prej vpila nate. Utrujena sem. Mi lahko sedaj poveš, kaj si želel?« ali »Žal mi je, ker sem te odnesla iz trgovine. Postalo mi je nerodno, ker si se vrgel na tla. Vem, da si zelo želiš tisto igračko. Žalosten si, ker je nisi dobil.« Opravičimo se, povemo svoja čustva, hkrati pa poimenujemo njegova čustva. Ubesedimo otrokova čustva in želje, ki jih zaradi svojega razvoja še ni zmožen sam povedati. In otroka ne silimo, da se opraviči. Če je nekoga udaril, se opravičimo namesto njega, šele ko bo dozorel (oz. bodo dozoreli njegovi možgani), se bo opravičil tudi sam.

Kako v treh stavkih poteka otrokov razvoj: Zgled. Otrok opazuje. Otrok ponovi.

Pomembno je, da sami uporabljamo besede, ki jih želimo slišati pri otroku. Če vaš otrok ne uporablja besed kot so prosim, hvala in oprosti, poglejte najprej sebe. Otrok je vaše zrcalo.

Avtor: Tadeja Kocmut, dipl.vzg. predšolskih otrok, dipl. uč. razrednega pouka in mag. inkluzivne pedagogike

Program “Izberi Zdravo Življenje” je sofinanciran s strani: Ministrstva za zdravje RS in Mestne občine Ljubljana.

Share: