Vsi starši si zagotovo želijo, da bi njihovi otroci sprejemali v svojem življenju odgovorne in »pametne« odločitve. Ta želja je vezana zagotovo ne le na obdobje, ko otrok živi doma, torej od rojstva do osamosvojitve, ampak tudi za naprej. Verjetno je želja po odgovornih odločitvah povezana s tem, da naj bi bile te tudi dobre za njegovo življenje, za njegovo osebno zadovoljstvo, srečo v življenju. Seveda pa iz te želje izhaja vprašanje, kako otroku pomagati, da bo ravnal odgovorno in preudarno.

Najprej je treba odgovoriti na vprašanje, kaj sploh je odgovornost? Kdo je odgovoren in seveda za kaj so lahko odgovorni že naši najmlajši. Tako kot večina ostalih stvari v vzgoji, velja tudi za razvijanje odgovornosti, da se začne za naše malčke v njihovih družinah. Tako kot vse ostalo pri vzgoji, tudi pri tem ne obstaja čarobna palica. Na začetku gre predvsem za drobne stvari, za drobna dejanja, ki pa med odraščanjem postajajo vedno pomembnejša in tako z njimi tudi odgovornost vse večja. Vzgoja za odgovornost se začne že pri vsakodnevnih stvareh, kot  jutranje vstajanje, oblačenje, slačenje, umivanje zob, kasneje priprava šolske torbe, delo domačih nalog, skrb za čistočo svoje sobe, pomoč in sodelovanje pri vsakodnevnih opravilih.

Seveda je potrebno dobro presoditi, kaj malček in kasneje otrok na svoji razvojni poti zmore in česa še ne. V kolikor se od malčka zahteva preveč, to zagotovo ne bo produktivno in bo prineslo več težav kot koristi. Treba pa se je zavedati, da so otroci sposobni nositi več odgovornosti, kot večinoma mislimo. So veliko bolj iznajdljivi in vzdržljivi, kot si upamo sploh misliti in tudi dovolj pametni, da z videzom nebogljenosti sporočajo, da so še »premajhni«. Zelo dober primer je  zagotovo povezan s šolskimi obveznostmi, branjem, utrujenostjo pri pisanju domače naloge ali učenju. Ko ta isti utrujeni otrok odide ven ali pa se usede za računalnik, televizijo, vse sledi utrujenosti izpuhtijo. Zdravilno in odgovorno ravnanje bi bilo, da otroku ponudimo, da se gre spočit v posteljo, da se uleže za nekaj časa na kavč. Ena izmed večjih in pomembnejših odgovornosti otrok v odraščanju je delo v šoli in delo za šolo, posledice neizpolnjevanja le te, pa mora prevzeti ter čutiti otrok in ne starš.

Naslednje vprašanje pa je, kako naj otroke naučimo odgovornosti? Vedno znova se vračamo k doslednosti, ki je pri vseh vzgojnih prizadevanjih osnova, a velikokrat starši težko izpeljejo, saj je potrebno ukvarjanje z otrokom in čas, ki pa ga imajo mnogokrat zelo malo. Kar je tu še pomembno je, da uresničijo posledice. Čim več odgovornosti za dejanja bomo prepustili otrokom, uspešnejši bodo pri prevzemanju odgovornosti tudi kasneje v življenju. To pomeni, da jih skušamo soočati s tem, da sami odločajo o svojih dejanjih, a hkrati sprejemajo tisto, kar se jim glede na njihovo odločitev posledično zgodi. Na tem mestu se moramo vrniti nazaj, na to, da od otoka ne smemo zahtevati preveč in da otrok v nekaterih zadevah ne more in še ne zmore sprejemati odločitev in je treba postaviti mejo oz. mu povedati, kako mora ravnati. Recimo, da bi naš štiriletnik rekel, da se je odločil, da ne potrebuje bunde in da gre lahko ven le v jopici, je verjetno jasno, da mu tega ne bomo dovolili. S takšno »odločitvijo namesto otroka« ne bomo vzgojili v nesamostojnega odraslega, ki bo vedno sledil navodilom, namesto da bi razmišljal s svojo glavo in v takšnih situacijah ni prostora za otrokovo samostojno odločanje.

Torej kdaj in za kaj lahko otrok samostojno sprejme odločitev? Odgovor je enostaven, šele takrat, ko je sposoben predvideti posledice svoje odločitve in te tudi sprejeti. Do takrat pa je odločitev bolje sprejeti namesto njega. Sprejema lahko odločitve, pri katerih ne bo, ne glede kako se bo odločil, trpel posledic, ki bi bile prekomerne ali pa bi z njimi izgubil veliko. Odločitve so lahko povezane s tem, s kom bi se rad popoldan družil, kaj bo najprej počel in kaj kasneje, katero igračo si bo izbral v trgovini, kadar se tako odločimo (ne kadar nas izsiljuje). Ob tem pa je pomembo, da nima na izbiro več kot dve možnosti (stvari, osebi,  igrači, majici, obleki…), saj zmore sprejemati odločitev v večjem obsegu izbir in mu to povzroči stisko. Ker otrok ne zna razmišljati dolgoročno, pa ne smemo dovoliti, da sprejema odločitve, ki bi imele dolgotrajne posledice. Ne zna niti predvideti, kaj lahko trenutna odločitev zanj pomeni v prihodnosti, prav tako ne razume, zakaj je nekaj predrago. Zagotovo ne smemo dovoliti, da si na začetku poletja v trgovini izbere zimsko bundo. Lahko pa, ko starš izbere, ali pa ga usmeri k izbiri, recimo hlač, čevljev, majice, otrok izbere med dvema primernima barvama. Tako počasi pridobiva izkušnje z odločanjem, spodbudi ga tudi k razmišljanju o posledicah odločanja. Iz blagih posledic se otroci tudi lažje učijo, saj ne povzročajo toliko negativnih čustev.

Kaj če otrok še ni zrel za sprejemanje določenih odločitev? V otroku lahko to vzbudi občutek stiske, zaradi katere se tudi kot odrasla oseba ob vsaki odločitvi znajde v stiski. Do tega lahko pride, če je kot otrok doživel zelo hude posledice svoje odločitve, ki jih je moral nositi sam. Teh posledic takrat ni znal predvideti in ta strah, da posledic morda ne bo znal predvideti tudi kot odrasel, ostane.

Pri vzgoji za sprejemanje odgovornih odločitev obstaja še nekaj pasti, ki so ji starši velikokrat izpostavljeni  saj starši tudi preveč dopuščajo, da se otroci vmešavajo v njihove odločitve. Ali se je odločil pravilno, lahko razpravlja s partnerjem ali drugo odraslo osebo, ne pa z otrokom. Škodljiv je tudi stalni nadzor, recimo preko pametnih ura. Z njo lahko otroku sledijo, ga pokličejo. Vseeno dobro premislite, ali jo otrok res potrebuje, ali so nadomestilo za varuško. Otroci lahko takšen način nadzora vidijo popolnoma drugače kot starši, ki imajo občutek, da je otrok varen in pozabijo, da lahko temu sledijo tudi druge osebe, ki lahko to zlorabijo. Otroci lahko takšno »varnost« doživljajo kot pritisk in jim povzroča hudo stisko.  

Tudi odrasli smo vsak dan postavljeni pred odločitve, kaj bomo v dani situaciji naredili. Tudi naše odločitve naj bi bile odgovorne. Če smo iskreni, moramo priznati, da je včasih težko in da tudi sami ne vemo kako bi se odločili, ker odločitev nosi za sabo potem pozitivne ali pa negativne posledice. Moramo se zavedati, da smo odrasli, da bi morali v naprej predvideti, kaj se bo zgodilo…če se bo zgodilo…, in se zmotimo. Tudi otroci se bodo pri odločitvah zmotili. Kadar bodo v takšnih situacijah, predvsem v obdobju mladostništva, je pomembno, da smo do njih strpni, se z njimi pogovarjamo, jih ne obsojamo, jih podpremo pri odgovornemu popravljanju napačne odločitve, se z njimi pogovarjamo tako, kot bi si želeli, da se nekdo pogovarja z nami, kadar »brcnemo v temo«. Še kako v mladosti drži pregovor: «Mladost je norost, skače čez vodo tam kjer je most«.

Če bomo otroke naučili odgovornosti že v otroštvu, bodo med odraščanjem spoznali, da lahko vplivajo na to, kako živijo in so sami odgovorni za svoje življenje. Izključno naša odgovornost pa je, da pomagamo otrokom do njihove odgovornosti.

 

 

Avtor: Zavod IZRIIS

Viri in literatura:

 

Program “Izberi Zdravo Življenje” je sofinanciran s strani: Ministrstva za zdravje RS in Mestne občine Ljubljana.

Share: