Na koncu poglejmo še kako je z razvojem intelektualne inteligence pri otroku. Pred dobrimi desetimi leti so dokazali, da inteligenca ni 100-odstotno dedna oziroma, da dedujemo določeno število živčnih celic, inteligenca pa je odvisna od povezav, ki jih bodo te živčne celice naredile. Te povezave imenujemo sinapse.  Intelektualne sposobnosti so torej dokazano odvisne od števila sinaps. Ne govorimo o inteligenci, ker je to ožji pojem, ampak o intelektualnih sposobnostih. Torej je na mestu vprašanje, kako lahko razvijamo sinapse. Glavna težava je, težava, da se one razvijajo v stimulativnem okolju, mi pa tega našim otrokom ne omogočamo. Če vemo, da je vse odvisno od sinaps, je potem za starše najbolj pomembno, da vedo, da se otrok rodi z določenim številom sinaps in se šele po rojstvu začne intenzivno  oblikovanje novih sinaps. Tu so starši nezamenljivi in delajo največje napake. Največje število sinaps se oblikuje od tretjega do petega leta. In nekaj manj do sedmega leta. Do sedmega leta se ustvari 75 odstotkov naših stalnih sinaps, do 12. leta 95 odstotkov do 24. leta 98 odstotkov, in do konca življenja imamo od dva do tri odstotke sinaps, ki se nenehno obnavljajo. Glavno obdobje za učenje je pred sedmim letom. Ne govorim, da se mora otrok učiti matematike, ampak mora imeti igre, ki bodo spodbudile te dele možganov. To je kot neke vrste računalnik, večje je ohišje do sedmega leta, lažje bo tja prišlo znanje. Največkrat otroku onemogočamo razvoj zaradi preveč zaščitniškega obnašanja do otroka npr.  fiksiranja glave, ko starši nosijo dojenčka, preko preprečevanja plazenja, da otrok ne bi dosegel nekaj na tleh, do prepovedi skakanja po blatu ali po postelji. Vse te aktivnosti so pomembne, saj formirajo pomembna območja v skorji velikih možganov, ta pa so pomembna za kognitivne procese.

Plezanje, tek, skakanje, norenje, ravsanje, gibanje v naravi, bosa hoja, hoja po robnikih so odlični za razvoj možganov. Otroško divjanje, ki mnoge starše moti, je ključno za razvoj kognitivnih sposobnosti, saj je dokazano, da se 50 % sinaps do otrokovega 5. leta razvije ravno na ta način. Vse več motenj učenja (disleksija, disgrafija, diskalkulija), motenj pozornosti in motenj govora, ki so izbruhnile v zadnjih desetletjih, strokovnjaki pripisujejo digitalnemu otroštvu s pomanjkanjem gibanja.

Dojenčki so pripeti v lupinice, ležalnike in vozičke, namesto da bi se plazili, dvigovali ob opori in veliko hodili. Že majhne posedamo pred ekrane in jim ne dovolimo »nevarnih« dejavnosti na igriščih, drevesih in domačih foteljih. Pri otrocih, ki večino otroštva preživijo na organiziranih dejavnostih in pred ekrani, nastane precej manj sinaps kot pri otrocih, ki popoldneve preživljajo na igrišču ali v gozdu. Takšni otroci niso le motorično manj spretni, ampak imajo veliko večjo možnost za različne učne težave in motnje.

Manj se obremenjujte z otrokovimi dosežki in vsem, česar se mora naučiti, ter pojdite preprosto ven. Divjajte, zabavajte se! Nič hudega, če boste na koncu umazani in opraskani, tudi kakšna poškodba je del otroštva. To je naložba za vse življenje!

Kot rad poudarja nevrofiziolog in soavtor programa NTC učenja Ranko Rajović, se poleg gibanja največ sinaps v otroških možganih vzpostavlja takrat, kadar se zavzeto igrajo. V trenutkih, ko so popolnoma v svojem svetu, pri kockah, in vas ne slišijo, čeprav jim trikrat rečete, naj pridejo k mizi, se v možganih vse iskri in brzi! Laično povedano otrokovi možgani med igro dobesedno rastejo. Poleg tega otrok razvija kreativnost, se uči družabnih stikov, nadgrajuje svoje potenciale, uri osredotočenost in se vživlja v različne vloge.

Prav vsak otrok ima v svojem razvoju drugačne pogoje, drugačne danosti. Da pa se otrok znotraj tega lahko čim bolj optimalno razvija na vseh področjih, prispevamo tako, da otroku  pomagamo premagati težave, da mu pokažemo, da razumemo njegov strah. Ko otrok doživi neuspeh, so besede, kot so »Tega ne znaš.« ali »To področje ti ne leži.« popolnoma odveč. Rečemo mu lahko, da so nekateri izzivi, kot je ta, še posebej zahtevni in da se moramo takrat še bolj potruditi. Na takšen način bo otrok dobil občutek, da se vlaganje dodatnega truda izplača.

Veliko naredimo, če pohvalimo otrokov trud in ne rezultata. Če otroku, ki mu je nekaj uspelo, rečemo »Bravo, kako si pameten«, mu v primeru, ko mu ne uspe, rečemo: »Potrudil si se. Vem, da naloga ni bila lahka.« Spodbujati moramo otrokovo domišljijo! Ne gre za iskanje realnih ciljev, temveč za sanjarjenje, ki je pravzaprav razvijanje optimizma. Če otrok trdi, da bi rad v prihodnosti postal pilot, ga moramo pri tem spodbujati in ne racionalizirati njegove odločitve v smislu, koliko šolanja je za to potrebno in kako malo ljudem to uspe.

Otroku moramo biti dober zgled – napake so del vzgoje in nima smisla, da bi zaradi njih imeli občutke krivde. Zavedati se moramo tudi svojih čustev in odzivov na dogodke (čustvenih odzivov ne povzroča dogodek, temveč način razmišljanja o tem dogodku). Najpomembnejše pa je, da se zavedamo, da je otrok raziskovalec in da je pomembno, da mu to tudi omogočite.

Avtor: Zavod IZRIIS

Viri in literatura:

Program “Izberi Zdravo Življenje” je sofinanciran s strani: Ministrstva za zdravje RS in Mestne občine Ljubljana.

Share: