Članki za starše, Dogodki in novice

Socialni, čustveni in intelektualni razvoj otroka, 2.del

7 januarja, 2021 Napisal/a: Izriis Ni komentarjev

Otroci se v obdobju zgodnjega otroštva na stisko drugega pogosto odzovejo s prosocialnim vedenjem (prostovoljno vedenje, katerega namen je pomagati drugemu), čeprav posameznika v stiski še vedno tudi ignorirajo, se mu izognejo ali se odzovejo z agresivnim vedenjem. Prosocialno vedenje predšolskih otrok je pogosto vezano na egocentrične motive, kot sta npr. želja po nagradi ali izogibanje neodobravanju s strani odraslih, pri tem pa otroci pogosto premišljujejo o pozitivnih in negativnih posledicah, ki jih bo vedenje imelo za njih same. Predšolski otroci pogosteje nudijo pomoč tistim otrokom, ki so jim prej tudi sami pomagali, prav tako pa pogosteje pomagajo ljudem, ki so zanje pomembni (npr. člani družine ali sorojenci) ali jih imajo raje (npr. priljubljeni vrstniki).

Pri štirih letih otrok začenja sprejemati preprosta pravila igre, postaja kooperativen pri igri z vrstniki in rodijo se prve simpatije. Pri petih letih se otrok rad igra z vrstniki istega spola. Zanima se za spolne organe, možno je samozadovoljevanje. Strah ga je teme in domišljijskih bitij, pri šestih pa ima otrok že svoje najljubše prijatelje in upošteva pravila pri igri. Razvito ima empatijo in kaže zaščitniško vedenje, razvit ima strah za realne dogodke in pred nadnaravnimi bitji. Lahko mu zaupamo manjšo vsoto denarja in ga učimo ravnanja z denarjem. Pri 5. in 6. letu je otroke strah hudih sanj, nevihte, pojavi se strah pred poškodbami. Pri 7. oz. 8. letu starosti je otroke zelo strah, da bi jim umrli starši, da bi prišlo do vojne ipd.

Empatija se ne razvije avtomatično, ob rojstvu imamo sicer kapaciteto za empatijo, za njen razvoj pa potrebujemo izkušnje. Empatija vsebuje emocionalno in kognitivno komponento. Najprej se razvije emocionalna komponenta, saj že dojenčki zrcalijo čustvena stanja in izraze drugih okrog sebe. Dojenčki, stari osem do deset mesecev, že kažejo tudi znake empatije. Zgodnja povezanost dojenčkov in njihovih staršev je pri tem bistvenega pomena, saj otrok s pozitivnim odnosom do staršev razvije asociacijo med pozitivno človeško interakcijo in občutkoma umirjenosti ter varnosti. Dojenčki, ki se počutijo varne in ljubljene, bodo kasneje občutljivejši do čustvenega doživljanja drugih. Navezanost med dojenčkom in starši je tako temelj za razvoj empatije kasneje v življenju.

Da se lahko empatija v otroku razvije, mora biti že v prvem letu odnos med mamo in otrokom takšen, da to omogoča – sprva simbiotičen, negovalen, ljubeč, prilagojen dojenčkovim potrebam. Otrokov svet se potem počasi širi na ostale člane družine, v odnose z drugimi otroki, vzgojitelji, učitelji…

Večina psihologov in vzgojiteljev se danes strinja, da je najpomembnejši čas v otrokovem razvoju inteligence v času od rojstva do petega leta starosti. Otrok ima v tem obdobju srkajoči um in njegova radovednost nima meja. Če je otrok pravilno obravnavan in stimuliran, otrokov um razvije obliko učenja, ki mu služi celo življenje.

Ob tem se je potrebno zavedati, otroka ni mogoče nečesa naučiti, če za to ni ustrezno razvit oz. zrel in da se mišljenje otroka in odrasle osebe razlikujeta. Razvoj  spoznavanja  ali  intelektualni  razvoj  poteka  skozi  proces  preoblikovanja spoznanj, kar pomeni, da otrok na različnih stopnjah razvija svojo inteligenco preko čustvene in socialne dinamike.

Pomembno je, da je naš odnos do otroka v osnovi ljubeč, empatičen in topel. To ne pomeni, da nikoli nismo jezni, ne kaznujemo in ne kritiziramo, temveč le, da ta vedenja ne predstavljajo temelja v našem odnosu, temveč zgolj posamezne neizbežne trenutke v vzgoji. Otroci nas namreč dobro opazujejo in kasneje tudi posnemajo naše odnose in vedenja do drugih ljudi. Njihove izkušnje naših reakcij vplivajo na to, kakšen odnos bodo razvili sami.

Ko z otroki govorimo o čustvih, povezujmo ta čustva z vedenjem, da bodo lažje razumeli vzrok in posledico. Za spodbujanje razvoja empatije je lahko zelo koristno branje pravljic, kjer se otroci lahko poistovetijo z junaki. Otroka med branjem spodbujamo, da razmišlja o tem, kako se junak počuti, o čem razmišlja – in ugiba, kaj bo storil. Junakovo zgodbo lahko povežemo z otrokovimi izkušnjami. Prav tako je dobro, da smo tudi sami pristni in odprti glede naših čustev. Pomembno je, da otroku damo vedeti, da smo razburjeni zaradi dogodka v službi ali da imamo slab dan in da odkrito spregovorimo o svojih čustvih.

Nekje med šestim in sedmim letom se pojavi še kognitivna komponenta empatije, ki začne dopolnjevati emocionalno komponento. V predšolskem obdobju se otroci vse bolj zavedajo, da imajo različni ljudje različne poglede, doživljanja in čustva v določenih situacijah. Ob vstopu v šolo so že zmožni dojeti neko čustveno situacijo s perspektive drugega in lahko tudi že ponujajo rešitve, kako bi pomagali nekomu v stiski. Otroci z razvojem postanejo vse bolj uspešni pri uravnavanju lastnih stisk in so se zmožni vživeti v izkušnjo drugega. S tem se postavijo temelji za celovita etična in moralna vprašanja, s katerimi se srečujejo mladostniki.

Komunikacija in obvladovanje čustev sta zelo pomembni socialni vrlini in podlaga za razvoj skoraj vseh socialnih veščin. Otrok se mora najprej svojih čustev zavedati – le to se lahko razvije šele, ko so razvite nekatere kognitivne sposobnosti, predvsem sposobnost natančnega opazovanja. Da se otrok lahko zaveda svojih čustev, jih mora najprej v sebi zavestno zaznati. To pa stori tako, da opazuje, kaj se v njegovi notranjosti sploh dogaja. Otroku lahko pri temu pomagamo s pogovori in vprašanji. Če to postane stalna praksa, bo otrok počasi, a vztrajno razvijal sposobnost samostojnega zaznavanja in zavedanja lastnih čustev. Če od otroka prehitro in prezgodaj zahtevamo, da obvladuje svoja čustva, npr. ob izbruhu trme, ko tega razvojno še ni zmožen, bo svoja čustva enostavno zatrl, kar dolgoročno lahko škoduje njegovemu zdravju.

Odločnost in odločanje sta veščini, ki sta odvisni od otrokovega temperamenta in značaja. Nekateri otroci so po naravi bolj odločni, hitreje vzpostavljajo stike, se lažje izražajo, pogosteje postavljajo vprašanja, se odločneje postavijo zase itd. Odločanje se razvije razmeroma pozno, saj se otrok zares odloča šele takrat, ko se svojih čustev zaveda in jih obvladuje, ima razvito svojo individualnost, prepričanja in preference. Otroci, ki so po naravi bolj zadržani, se lahko znajdejo v situaciji, v kateri jih njihova zadržanost pomembno ovira pri učenju in vključevanju v socialne odnose (npr. ne upajo vprašati, ne upajo k nekomu pristopiti). Te otroke je potrebno še posebej spodbujati pri razvijanju odločnosti in zaupanja vase, predvsem pa je pomembno, da jih sprejmemo takšne, kakršni so.

Se nadaljuje …

Avtor: Zavod IZRIIS

Viri in literatura:

Program “Izberi Zdravo Življenje” je sofinanciran s strani: Ministrstva za zdravje RS in Mestne občine Ljubljana.

Deli: