1. SPUSTITE NADZOR

Spustite nadzor, da bo otrok lahko sprejemal svoje lastne odločitve in razvijal svojo neodvisnost. Življenja otrok ne nadzorujemo v celoti in se od vloge avtoritete oddaljujemo ter vse bolj prevzemamo vlogo vodnika in sopotnika. Stojte ob strani svojemu otroku – otrok je neodvisen, a vendar povezan. Dajte jim vedeti, da jih boste vodili in podpirali, kadarkoli bo potrebno, vendar so na koncu oni tisti, ki so odgovorni za svoj um, telo in življenje.  Vodite otroka z upoštevanjem njegove avtonomnosti. Kažite otrokom svet in jih opozarjajte na vzpone in padce, hkrati pa jim še vedno zagotavljajte informacije in podporo. Ne izpeljite potovanja namesto otroka – so na svojem lastnem potovanju.

2. ZAUPAJTE OTROKU

Morda si mislite: »Saj sem jaz starš. Gotovo vem bolje od otroka, kaj je dobro zanj!« To v mnogih stvareh drži, npr. ko se gre za otrokovo varnost in vztrajate, da vas pri prečkanju ceste drži za roko. Nekaj drugega so pa npr. dejavnosti, ki bi se jih otrok rad udeležil. Upoštevajte otrokove želje, v katerih dejavnostih se želi udejstvovati, ker mu bo to pomagalo pri samouresničevanju (bolj se bo veselil cilja, ki si ga bo postavil sam), samospoštovanju (zavedanju, da se pozna dovolj dobro, da lahko sam sprejme odločitve) in čustvenem samozavedanju (zaveda se, kaj ga osrečuje).

3.PREPUSTITE OTROKU BITI ODGOVOREN

Že majhni otroci lahko na določenih področjih prevzemajo odgovornost zase. Mnenja o tem, katera so ta področja in kdaj je najprimernejši čas, da otrok zanje prevzame odgovornost, so še deljena, vsekakor so individualne razlike med otroci velike. Na splošno lahko otroci prevzemajo osebno odgovornost na področjih: hrane (okus in tek), potrebo po spancu, izbiro prijateljev, svoj videz in oblačila, kako porabiti žepnino… Pri tem je dobro vedeti, da odgovornost za neko stvar hkrati ne moreta prevzeti vi in vaš otrok.

4. VLOGA OTROKA NAJ BO AKTIVNA

Brez dvoma je pomembno, da se otroci naučijo, da družinska skupnost ni le storitveni servis, temveč nekaj, kar zahteva tudi njihov aktivni prispevek. Ali se to zgodi tako, da izkoristimo naravno pripravljenost otrok za pomoč, ali tako da jim odredimo določene naloge, je odvisno predvsem od staršev, velikosti družine in konkretnih potreb. Razmislite, kako bi svojemu otroku olajšali vadenje samostojnosti. Namesto čevljev z vezalkami, mu kupite take, ki se zapenjajo na ježka. Ob kuhinjski pult postavite stol, da bo vaša triletnica lahko odložila svoj krožnik k pomivalnemu koritu. Okolje prilagodite tako, da bo spodbujalo samostojnost.

5. SPREMENITE RAZMERJE MED GOVORJENJEM IN POSLUŠANJEM

Starši velikokrat rečejo svojim otrokom »Pogovoriva se!«, potem pa 80 % pogovora govorijo samo oni, poleg tega pa se pogovor velikokrat spremeni v pridiganje. Obrnite razmerje 80 : 20, ali vsaj 70 : 30, pri katerem vaš otrok govori 70 % časa, medtem ko vi poslušate in govorite le 30 odstotkov, če sploh. Poslušanje je najučinkovitejše, kadar poslušate brez presojanja; otroku ne govorite, kaj mora narediti, sprejmete njegova čustva in občutke; uporabljate stavke kot: »Kaže, da si zares razočaran« ali »Verjetno čutiš, da nikomur ni mar zate«. S tem otroku sporočamo, da ga slišimo in razumemo.

6. OZAVESTITE OTROKOVE POTREBE

Otroci na splošno zelo dobro vedo, kaj si želijo in česa ne, ne poznajo pa svojih potreb. Če otrokove želje staršem postanejo merilo in temeljno vodilo, otroci dejansko ne dobijo tistega, kar potrebujejo. Poleg tega jim vcepimo zmotno predstavo, da je življenje dobro takrat, kadar takoj dobiš vse, kar hočeš. Ko svojim otrokom nekaj podarite, naj bo darilo iskren izraz ljubezni. Če je namesto tega nagrada za uslugo ali podkupnino, ga ne imenujte darilo, ampak priznajte, kar v resnici je. Kar nekaj let bo preteklo, preden bodo otroci razumeli razliko med željo in potrebo – zato pa se bodo sčasoma lahko vedli odgovorneje.

7. OPRAVIČITE SE

Opravičite se otroku in sprejmite odgovornost za lastna dejanja, kot npr. “Se opravičujem, da sem kričal, a sem izgubil živce.” To se mora zgoditi takoj, ko je mogoče. Prej ko popravite povezavo med vami in otrokom, prej lahko oba dosežeta čustveno ravnotežje in uživata v vajinem odnosu. Sprejmite odgovornost za vaš del težav, poslušajte otroka, kako se počuti in poskusite resnično razumeti njegovo stališče.

8. ZAČNITE SAMOOBLADOVANJE PRI SEBI

Starševske krize so priložnost za razvoj in povezovanje z otrokom. Trenutke, ko čutite, da izgubljate nadzor nad sabo, lahko uporabite kot priložnost, da oblikujete vzorce samoobladovanja. Otroške oči vas opazujejo, ko se pomirjate. Ko vas prevzamejo čustva in ste blizu temu, da vam odnese pokrov, s svojimi dejanji dajete vzor, kako se prav odločiti. Otroci se že pri enem letu začnejo učiti besed, ki poimenujejo čustva, zato jih začnite uporabljati prav tako zgodaj kot poimenovanja za predmete.

9. PROSITE ZA DOVOLJENJE, PREDEN DASTE NASVET

Veliko otrok je gluhih za nasvete in predloge svojih staršev, čeprav jim jih damo »za njihovo lastno dobro«. Že samo s tem, ko otroka prosite za dovoljenje, preden daste nasvet, postanete njegov zaveznik. Postavljajte otroku raje odprta vprašanja, da boste izvedeli, kaj se je v resnici dogaja z vašim otrokom.

10. LJUBEZEN JE TEMELJ

Vsak otrok ima čustveni rezervoar, prostor čustvene moči. Ta rezervoar polnimo z ljubeznijo, ki bo našim otrokom omogočala, da bodo ustrezno rasli in delovali ter dosegli svoj potencial. Čustveno zalogo svojih otrok napolnimo z brezpogojno ljubeznijo. To je popolna ljubezen, ki sprejema in potrjuje otroka v tem, kar je, in ne za to, kar dela. Ne glede na to, kaj stori ali ne stori, ga starši še vedno ljubijo. Samo brezpogojna ljubezen lahko prepreči težave kot je zamera, občutek neljubljenosti, krivda, strah ali negotovost. Le če dajemo otroku brezpogojno ljubezen, jih bomo lahko razumeli in obravnavali njihovo vedenje, pa naj bo dobro ali slabo. Vsak otrok ima poseben način za dojemanje ljubezni. Govorimo in razumemo čustvo ljubezni kot dotik, besede potrditve, posvečen čas, darila in usluge.

In ne pozabite: spoštovati otroka pomeni poznati svojega otroka takšnega, kakršen je, ne pa da ga imamo za takšnega, kakršnega si želimo. Otroka sprejemamo, čeprav na njem vidimo kaj, kar nam ni všeč. Imamo ga radi ne samo zato, ker je naš otrok, ampak ker je enkraten posameznik.

 

Avtor: Tadeja Kocmut, dipl.vzg. predšolskih otrok, dipl.uč. razrednega pouka in mag. inkluzivne pedagogike

Literatura in viri:
– Kanoy, K. (2014). Čustvena inteligenca pri otrocih: kako vzgajati čuteče, odporne in čustveno trdne otroke. Ljubljana: Vita.
– Juul, J. (2017). Družinske vrednote: življenje s partnerjem in otroki. Radovljica: Didakta.
– Kang, S. K. (2017). Delfinja vzgoja: kako vzgojiti zdrave, zadovoljne in motivirane otroke, ne da bi se vam bilo treba spremeniti v tigra. Radovljica: Didakta.
– Champman, G. in Campbell, R. (2019). 5 jezikov ljubezni otrok. Ljubljana: Družina.
– Siegel, D. J. in Payne Beyson, T.(2014). Celostni razvoj otroških možganov: 12 revolucionalnih metod, s katerimi spodbujamo razvoj otroških možganov. Domžale: Družinski in terapevtski center Pogled.
– Paska, J. (2016). Spodbujanje pozitivne samopodobe pri predšolskem otroku. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
– https://zastarse.si/starsi/stiri-starsevska-vedenja-ki-se-jim-moramo-izogniti/

 

Program “Izberi Zdravo Življenje” je sofinanciran s strani: Ministrstva za zdravje RS in Mestne občine Ljubljana.

Share: