Ob rojstvu otroka si skoraj vsi starši zaželijo, da bi otroku omogočili lepo, dobro življenje in da bili pri vzgoji kar najbolj uspešni in vzgojili osebo, ki bo samostojna, bo imela dobro samopodobo in da bo v odraslem življenju sprejeta med ljudmi s katerimi bo v interakcijah, pa naj bo v službi, v okviru družine ali prijateljev.

Zagotovo pa je naslednji korak pri doseganju tega nekakšen »plan«, kako si starši to predstavljajo in na kakšen način menijo, da bodo to dosegli in tu že lahko govorimo o zavestni vzgoji. Veliko vzorcev v vzgoji lahko izhaja iz izkušenj lastne družine, a danes je zaradi osveščenosti ljudi o pomembnosti vzgoje starševstvo postalo kar nekakšen »projekt«, v katerem se morajo tudi starši marsičesa naučiti.

Dobro je, da se starši zavedajo, da se otroci pri starosti okrog dveh let odzovejo v skladu s čustvenim stanjem sočloveka: ko vidijo žalostnega, jokajočega človeka začutijo, da je v stiski ali pa tudi sami začnejo jokati. Pri starosti okrog štirih let lahko razumejo, da imajo drugi ljudje lahko drugačne poglede, misli, želje, prepričanja kot oni.

Eno izmed najpomembnejših spoznanj ob tem je zagotovo to, česar so se že sami naučili iz svojih družin, da se vzorci v vzgoji prenašajo naprej na naslednje rodove. Če se starši tega zavedajo, bodo takoj razumeli, da je najpomembnejše pri vzgoji svojih otrok prav to, da se zavedajo svojega zgleda na otroke. Saj veste, človek ki kadi zelo težko svojemu otoku reče, naj tega ne počne ker je škodljivo in človek, ki pije alkohol težko otroku reče, da naj ne pije alkohola. Torej, če se starši zavedajo pomena zgleda in si to pri vzgoji ozavestijo, je lahko na poti k uspešni vzgoji narejeno že veliko.

Eden od skoraj gotovo »željenih učinkov« vzgoje je skoraj zagotovo tudi to, da je otrok sočuten, da je zmožen empatije. Ker otroci čustva razvijajo počasi, se jih učijo s posnemanjem in sprejemanjem iz okolja v katerem živijo, je tako pomembno, da so najprej sočutni njihovi starši. In prav sočutno starševstvo je marsikateremu staršu še nepoznan. Glavni vzrok je v tem, da sami kot otroci niso bili vzgajani po načelih sočutnega starševstva, ampak avtoritarno (torej preveč strogo, rigidno, kaznovalno) ali pa permisivno (torej s premalo mejami, preveč materialnih stvari, premalo pa odnosa…). Največkrat pa je bila vzgoja kombinacija obeh načinov, takšna, kot so jo starši takrat to znali in zmogli.

Različni strokovnjaki so že razpravljali o tem, kako neprimerne so za otroke risanke o Tomu in Jerryu, Maša in medved, Spuži kvadratnik in druge, saj so v njih liki agresivni drug do drugega, sebični, kljubovalni…. V resnici pa so danes otroci in mladostniki postavljeni pred večje izzive. Računalniške igrice so še bolj polne nasilja. Včasih je pravzaprav eden in edini cilj igrice, pobiti čim več bitij.  Pobijanje je neizbežno v filmih in na medmrežju. Tudi novice so vedno bolj nasičene s sporočili o umorih in ubojih, celo pobojih. Nesreč, ki se ne dogajajo nam ali našim bližnjim, sploh več ne dojemamo kot nesrečni in žalostni dogodek, saj se dogaja nekje drugje in nekomu drugemu.

Če si starši skupaj z otrokom pogledajo risanko, film ali berejo knjige in ob tem izražajo empatijo do likov, ki se znajdejo v stiski, bo tudi otrok postal bolj obziren in pozoren do ljudi, ki se znajdejo v stiski. Otrok se v resnici lahko veliko tega nauči tudi preko igranja vlog, zato jim omogočimo čim več takih priložnosti. Preko igre vlog se otroci in mladi namreč lažje postavijo v čevlje drugih, ter vidijo, kako se počutijo oni.

Zaradi vseh opisanih izzivov sodobnega časa je še posebej pomembno, da vzgajamo in otroka »učimo« sočutja in empatije, saj to pomembno vpliva na preprečevanje ali vsaj zmanjševanje nasilnega vedenja. Sočutni in empatični otroci in mladostniki bolje razumejo posledice nasilnega vedenja in se mu zato tudi izogibajo.

Čas otroštva in odraščanja je izjemno pomemben in odločujoč za celo življenje. Vsaka prva izkušnja je pomembna in je dobro, da jo otrok dojema kot varno, saj jo bo kot odrasel človek ponavljal skozi celo življenje. Premalo se zavedamo kako pomembni so starši v otrokovem obdobju odraščanja, ko sprejema svet skozi čustva in še ne zna selekcionirati katera so njegova čustva in katera ne. Otrok mora biti deležen dejanj sočutja in empatije s strani staršev, da bo tak postal tudi sam.

Temelji sočutnega starševstva temelji na grajenju odnosa, pomemben je odnos med staršem in otrokom ter stik med njima. Takšen način, v primeru, ko je vedenje otroka neželeno, pripomore k temu, da otrok lahko umiri obnašanje in je ponovno pripravljen na sodelovanje, ki je otrokova naravna potreba. Vedenje je nedvomno odziv in odraz tega, kar izhaja tako iz notranjega kot zunanjega okolja osebe .

Zelo pomembna značilnost sočutnega starševstva je tudi to, da je vsem članom družine dovoljeno čutiti in izražati vsa čustva, ki se porajajo v njem. Če človek čuti žalost, razočaranje, se počuti kakorkoli prizadetega, je zanj pomembno, da ta čustva izrazi tudi skozi jok. Joka ne zatiramo, ampak si ga dovoljujemo, ga dovolimo tudi otroku, je celo dobrodošel, saj to pomeni, da je otrok sposoben čustvo čutiti in ga izraziti, ne pa potlačiti. Enako velja tudi za izražanje jeze.

Česar pa pri sočutni vzgoji ne dovoljujemo je agresija, ki se kaže skozi poskušanje poškodovanja sebe, drugih ali predmetov (torej brcanje, grizenje, pljuvanje, zmerjanje, metanje igrač, ipd.). Pomembno za starše je, da prepoznajo kaj je jeza in kaj je agresije, tega se ne sme enačiti, saj je čustvo, ki stoji za agresijo pravzaprav strah in ne jeza, kot je morda videti na prvi pogled.

Kadar je otroka strah, ga stisnite k sebi in mu s tem pokažite, da je varen, da ste ob njem. Strah ima velik pomen in ga ne smete pripisovati nepomembnosti, saj je otrokov strah prav tako legitimen kot so strah pri odraslih, le da se ti strahovi razlikujejo. Otrok se morda boji senc, ki jih vidijo v temi, odrasli pa zobozdravnika.

Pri tem je potrebno paziti, da ne govorimo, da bo bolje … Kar pomiri se … Saj ni tako hudo, Pa kaj ti lahko naredi senca… Otrok potrebuje vzpodbudo, bolj primerno je, če se mu reče naj pove, kar ga teži, ga ne ustavimo če joka, mu damo vedeti, da slišimo, da mu je hudo, da ga je nekaj prizadelo, razjezilo.

Učenje sočutnega starševstva je zagotovo težko, saj je potrebno nenehno učenje tako o sebi, svojih čustvih, o ljudeh okrog nas, družbi in o svetu. Kljub temu, da živimo s hitrim tempom je pomembno osredotočanje na pozitivno, tako v sebi kot v otroku ter učenje vedno novih veščin komuniciranja. Najtežje je verjetno presegati škodljive vzorce iz primarne družine, zaupati samemu sebi in svoji intuiciji. Če želimo začutiti otroka in mu pomagati pri sproščanju moramo biti sami točno to – sproščeni in čuječi starši.

V družinah, kjer živijo tudi živali je skrb za domačo žival oziroma ustrezno ukrepanje v primeru, ko naletijo na zavrženo žival, ki potrebuje pomoč in oskrbo, temelj za razvijanje empatije do ljudi, drugih živih bitij in narave na sploh. Že skupna skrb za ptice pozimi ali kaj podobnega je lahko dobrodošla dejavnost spodbujanja sočutja. Mladostnike lahko navdušite za načrtovana prijazna dejanja, ko vsak dan razmišljajo, kaj bi lahko storil za pomoči potrebne soljudi (npr. bolne, starejše, osamljene,…). Tako bodo postali bolj pozorni na možnosti, kako postati bolj prijazen in razumevajoč do drugih

Če se otrok odloči pomagati sočloveku ali deliti kaj svojega z drugim otrokom, otroka pohvalimo. Otroci imajo radi potrditve s strani odraslih, zato jim to, kadar storijo prav, tudi povejmo.

Če pogledamo, kaj je pri vzgoji sočutnega otroka pomembno lahko to strnemo v nekaj točk:

  1. Osebna rast staršev in zavestno negovanje njunega odnosa.
  2. Lasten zgled – zavedanje, da smo vsi ogledalo vsem.
  3. Grajenje odnosa in iskanje stika .
  4. Prepoznavanje čustev.
  5. Dopuščanje čutenja in izražanje vseh čustev. Spodbujajmo otrokovo samozavedanje. Spodbujajmo samouravnavanje neprijetnih čustev.
  6. Podpora v težkih in čustveno obarvanih trenutkih.
  7. Spodbujajmo vživljanje v perspektivo drugega.
  8. Besedo problem zamenjamo z besedo izziv.
  9. Načrtovanje prijaznih dejanj in ravnanje ter pohvala.
  10. Vzgoja brez kazni in nagrad – kar ni enako permisivni vzgoji, saj je tukaj pomembno sočutno, vendar trdno in jasno postavljanje zdravih meja.
  11. Pohvale izrekamo predvsem opisno in konkretno.
  12. Poskušamo iskati rešitve, s katero sta zadovoljna oba – starš in otrok.

To je le nekaj načinov, kako se lahko spodbuja razvoj empatije in sočutja pri otrocih. Empatija je pomembna popotnica, ki bo otroke spremljala v odraslost. Morda se vam je v življenju že zgodilo, da je zaradi vašega sočutja obveljal pregovor: »Dobrota je sirota«, in da ima vsak človek kakšno izkušnjo, ko se je zaradi nesebične pomoči znašel v težavah. To naj ne odvrača od tega, da bi pomagali človeku, kadar je v stiski in tega učili tudi otrok. Svet danes, bolj kot kadarkoli prej, potrebuje ljudi, ki priskočijo na pomoč sočloveku, ko se le-ta znajde v stiski.

Raziskave so pokazale, da so otroci z dobro razvito empatijo bolj priljubljeni in tudi v odraslosti je stopnja empatije povezana s kvaliteto medosebnih odnosov. Matematike, tehnike, tujih jezikov … se otroci lahko učijo prek računalnikov, v šoli, na raznih tečajih, empatije (vživljanja) in sočutja pa v prvi vrsti doma. Najbolj pristno in učinkovito okolje za učenje empatije so družinski odnosi, v katerih vladajo brezpogojna ljubezen, spoštovanje različnosti in sočutno odzivanje na vsakršno stisko.

Avtor: Zavod IZRIIS

Viri in literatura
Adele Faber, Elaine Mazlish.: Kako se pogovarjamo z otroki in kako jih poslušamo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
Adele Faber, Elaine Mazlish.: Kako se pogovarjamo z najstniki in kako jih poslušamo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
Adele Faber, Elaine Mazlish.: Kako se pogovarjamo z otroki, da se lažje učijo – knjiga za učitelje. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000.
dr. John Gray: Otroci so iz nebes. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
Jesper Juul: Kompetentni otrok. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015.
Jesper Juul: To sem jaz, kdo si pa ti? Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
Jesper Juul: Od poslušnosti do odgovornosti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009.
Jesper Juul: Družinske vrednote. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2010.
Jesper Juul: Reci ne brez slabe vesti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013.
Jesper Juul: Hura, gremo jest. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012.
Jesper Juul: Družine z najstniki. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2010.
Thomas Gordon.: Družinski pogovori. Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, 1989.
Zinka Ručugaj.: Otroško srce je zaklad. Ljubljana: Gorenjski glas, 2009.
Dr. Albert in Leonida Mrgole.: Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Ljubljana: Vezal, 2014.
Jane Nelsen, Lynn Lott.: Pozitivna disciplina. Ljubljana: Učila International, 2000.
Barbara Coloroso.: Otroci so tega vredni. Ljubljana: Tangram, 1996.
Katarina Kompan Erzar.: Rahločutnost do otrok. Ljubljana, 2009.
Marjeta Novak in Robert Kržišnik.: Starši nove generacije. Ljubljana: Humus, 2010
http://www.ahaparenting.com/ (pridobljeno, 8. 2. 2021)
http://www.handinhandparenting.org/ (pridobljeno, 8. 2. 2021)
http://bonnieharris.com/ (pridobljeno, 8. 2. 2021)
http://www.alfiekohn.org/ (pridobljeno, 8. 2. 2021)
http://www.ljubecavzgoja.si/koncept-ljubece-vzgoje-v-vrtcu.html (pridobljeno, 8. 2. 2021)
https://www.kopija-nova.si/klub-ajda/koristne-in-uporabne-vsebine/vzgoja/razumevajoc-in-socuten-otrok (pridobljeno, 8. 2. 2021)
https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/socutje-pri-otrocih?Open (pridobljeno, 8. 2. 2021)

Program “Izberi Zdravo Življenje” je sofinanciran s strani: Ministrstva za zdravje RS in Mestne občine Ljubljana.

Share: